Category: vse kar še ni in bo

Ojoj, zdaj gre zares

  By , ,

Človečki moji, zdaj gre zares. Čisto zares. Pišem Ga. Teče zadnje (akademsko) leto, potem pa bo treba začeti živeti, tako kot to delajo Veliki. Šiht od šeste do šeste (zdaj je od šeste do sedme, pa še malo zraven). Ali pa ne. Pišem Ga, da se mi kar blodi. Berem članke, pišem članke, meljem, meljem, ušesa žarijo, ker možganostroj (in miške v njem) dela kot parni stroj. Čuh čuh. Premorem veliko več kreativnosti in inovativnosti, kot sem si sploh kadarkoli želela, sploh s področja izogibanja pisanja Ga.

Ojoj, pa res gre zares. Ni več izgovorov “oh-saj-še-imam-x-let-ni-panike“. Ni več heca. Drug teden oddajam prijavo teme. Ojoj…

Pa saj bo zabavno. Zakaj? Ker Ga bom delala na področju, ki me zanima. Besede, besede, besede, njih glave in noge, z mašinco jih bom prerešetala, slabe besede ven zmetala, ugotovila vsa vaša občutja in počutja, razgalila vse vaše probleme, o besede, besede. Mašince bodo zverince, ki bodo mlele. Zdaj gre zares in z mano ni heca. Razen takrat ko je. Besede, besede, mašince jih bodo zmlele, primerjale in zmerjale, obračale, zavračale, jim namenjale pozornost ali pa jih zavrgle kot ovitek bonboniere. Čuh čuh.

Zdaj gre zares, človečki moji, potem pa za ples. Še prej se moram naučiti plesati rumbo. In pozabiti racanje.

Divja zverina

  By , , ,

Obstaja problem. In obstaja rešitev, ki še ne obstaja. Vem ja, noro. Stvar je takšna…

Napadla me je divja zverina Zakaj-že-to-delam-vprašaj. Kosmata in košata je zagrabila za del podzavesti, ki se ukvarja z upravičenjem in upraviljenjem kršitev. In ne spusti. Otresala sem jo, tako kot otresam psa, katerega zobovje se je prilepilo na hlačnico. Zakaj-že-to-delam-vprašaj je le zarenčala nazaj, spustila pa ni.

Zdaj mi Zakaj-že-to-delam-vprašaj grozi, da bo požrla mojo ubogo živalco Pa-tako-lepo-mi-je-da-je-že-kičasto.

Kak predlog, kako naj rešim nastali problem?

Slovo od noči

  By ,

Podočnjaki mi visijo že do kolen. Tako pač je, če si na drugem koncu sveta in se moraš posloviti od noči, še preden se je dobro začela. Zato je pa vse ostalo fantastično, že skoraj preveč idilično, da bi na koncu lahko verjela v resničnost pokrajine. Predpostavka o idiličnem svetu se poruši takoj, ko stopiš v nekoliko višjo travo in zagledaš pajkovo mrežo, kuščarja na drevesu in električno ograjo, ki kengurujem povzroča glavobol in sanjarjenje o dneh, ko so bili ljudje še samo domišljija. Vendar me ta neidiličnost še bolj privlači. Gledam za ograjo, za valove in za drevesa, vidim prostranost, vidim prostost in vidim utripanje srca te dežele.

Papige se že vse zgodaj prepirajo v grmičevju in v krošnjah dreves, lovijo se po travi in pretepajo za drobtinice zajtrka na mizi. Jutro je vse prej kot mirno, ptiči, ki jim ne vem imena, se posmehujejo vsemu, posnemajo opice in se igrajo gluhe miši z nami, ubožci, ki potrebujemo svojih osem ur spanja. Življenje gre svojo pot: pajki lovijo bogomolke, mi sedimo v predavalnici sredi travnika, ki spominja na skedenj, a to ni; lena živina se pase v visoki travi in opazuje še bolj lene kenguruje, ki oživijo šele proti večeru.

Noro je obstajati tukaj, sredi ničesar, z računalnikom na kolenih in poslušati o stvareh, preveč eksotičnih za sliko, v kateri se nahajamo. Noro je, res. Jutri bom sedela ob odprtih vratih, da bom lahko med predavanji iztegnila nogo skozi vrata v čisto drugi svet. Noro.

Kmalu bodo prve slike. Pravzaprav takoj, ko bodo porodne internetne težave šle v pozabo.