Category: vse kar še ni in bo

Moralizacija, želiranje in therapya

  By , ,

Ne se sekirat, ne bo moralnih naukov, tudi ne pretiranega bentenja. Saj je ja petek! Gremo k bistvu! 😀

Moraliziram, ko delam tisto, kar moram, ko bi raje želirala — delala tisto, kar želim. Med moralizacijo se običajno sprašujem, kaj mi je bilo tega treba, za koga se mečem na zobe, komu na čast!?

Ajd, moram jest, moram dihat in moram (za silo) funkcionirat v družbi, da ne bom končala kot outsider med severnimi medvedi. Vendar … A se moram prilagodit v vsakem trenutku in vsakemu bučmanu, ki ima pet minut preveč prostega časa, da me zajebava? A se moram prilagodit bedastočam, ker se je tako pač delalo že x-generacij nazaj in ker se za mojo starost to spodobi? A se moram žrtvovat samo zato, da bo nekdo drug srečen, jaz pa spomenik mizernosti? Ha? 😀 Po moje tudi. 👿

Klemen pravi, da je lubezen u ns in treba je met sam sebe rat 😀 Poslušajte ga, tud če dobite ob rapu trebušne krče in vrtoglavico! :mrgreen:

Klemnova therapya zame in za vas:

Priznam, zgornji uvod z moraliziranjem je bolj ali manj zato, ker mi je Klemnov glas hudo rajcig :mrgreen:

Napotek za prihodnost: želirajte in čim manj moralizirajte! 😉 Delite svojo energijo, pozitivno seveda. Morda vas celo najamejo za distribucijo električne energije. :mrgreen:

P.S.: Današnji petek je zgleda dan za rap 😀

Praznina v najem

  By , ,

Dajem praznino v najem, če jo potrebujete. V njej lahko shranite vso navlako, ki se vam je nabrala skozi leta. Sprejemam stare gajbice spominov, gube, ki so se vam naredile zaradi nasmeškov, škrbine, ki ste jih staknili v pretepih, betonske črve, ki najedajo vaše temelje, sivino, ki seda na lase.

V praznino lahko shranite tudi tečne sorodnike, tašče, taste, svake in svakinje, rabljene ali polomljene otroške vozičke, brezglave igrače, pogrizene cuclje.

V praznini se najde dovolj prostora za zarjavele školjke avtomobilov, ki vam jih je žal odvleči na odpad, ker ste na zadnjih sedežih izgubili nedotaknjenost, za odlomljene veje, na katerih so še ostanki vrvi gugalnice, s katere ste padli in si zlomili roko.

Praznina je idealna za stare razglednice, pozabljena ljubezenska pisma in rabljene vstopnice za kino. Ne brani se niti ostankov žgečkanja, ljubkovanja in božanja. Vse se da spraviti vanjo.

Edini pogoj za najem je, da šare, ki jo boste zmetali vanjo, ne potrebujete, ker ne vem, če vam jo bom lahko povrnila.

42 galaktičnih palčkov in brisača

  By , , ,

Zgodba o vesolju, delfinih in galaksiji, v kateri mrgoli rešitev brez problemov, ni enostavna.

Enostavno ni niti sprijazniti se s tem, da je Ford Prefekt dobil svojo tolikokrat omenjeno cenjeno brisačo v enem izmed medgalaktičnih hipernaravnih in hiperaktivnih supermakinastih marketov in sicer pri vnovčenju borih 42 nalepk, ki jih je zbral ob nakupih jogurta. Kaj je bilo natisnjeno na nalepkah? Navadni, bosonogi galaktični palčki. Vseh 42 palčkov je visokih natančno 42 cm, vsi so debelušne postave, imajo frizuro na prečo, rdeča očala in zlat zob, drugače pa si niso čisto nič podobni.

Še manj enostavno je spoznanje, da križanec med štriglo in stonogo nima več sto nog, ampak le … 42. Točno. Kako vem? Bila sem neodvisni zunanji opazovalec pri blagovni menjavi genetske navlake v bioinžinerskem poskusu, ko je 42 galaktičnih palčkov – istih palčkov, ki so upodobljeni na nalepkah – barantalo za poimenovanje nogic ston-štriglo-mutanta. Na koncu so reveži spraskali le toliko cekinov, da je vsak od njih dobil (in poimenoval) eno nogico, ostale (nogice, ne cekine!) pa so zavrgli, ker bi se čutile zapostavljene.

Delfini pri tem hokus-pokusu niso sodelovali, ker so že zdavnaj pobrali plavuti, omeniti pa jih je vseeno dobro, da ne bo pokojni Douglas Adams razočaran. Ker sem ga že ravno omenila … škoda, da ne nasprotuje več gravitacijskim silam, saj bi bil izredno ponosen name – neizmerno sem mu namreč podobna. Njegove nadarjenosti sicer nimam, zamudim pa skoraj vsak rok, ki mi ga postavijo.

Ohoho, presenečenje! Računalnik je končno uspel izdaviti odgovor na vprašanje, ki sem mu ga postavila uh-in-ah rodov nazaj: kaj pri vesoljnem hudobcu je imel Adams v mislih, ko je izbral ravno število 42?!

Aha … Vas zanima, kaj mi je odgovorilo računalo?

Citiram: “Že dvainštiridesetič ti pravim, da nimam pojma!!! Zdi se mi, da ve več o tem tvoj zlati kit v cisterni za deževnico, ki mu že dvainštiridesetič zapored nisi pustila na zrak!“

Ne pritožujte se nad stopnjo bedastoče napisanega in prebranega, ker sem vam že na začetku namignila, da zgodba ni enostavna 😉