Category: vse kar še ni in bo

Melankohol in žolčni kamni

  By , , ,

Hotela sem vam ponuditi malce melanholije za deževno petkovo jutro, da zaključim morilski teden, ki mi ga je uspelo zvaliti preko roba časa. Čaka me še en podoben teden in za njim še eden in še eden in še eden vsaj do konca leta. Potem bo vse boljše 😀 Kdo je zdaj optimist, a? 😆

Ne uspem (dovolj pogosto) pisati svojega bloga, niti ne gostovati pri Rentonu, niti slučajno ne uspem prebirati vaših, kaj šele, da bi moj kaotično sfrkan možganostroj sproduciral (obljubljeni) fleš-filmček z JBjem. JB se trenutno kuja v kleti, zaprt v zvezdniški sobi in igra emota. Bemusunce, nihče ni več varen pred tem.

Ko sem že ravno razmišljala o melanholiji, sem se vprašala, kdo je to besedo sploh našvasal. Wikipedija pravi, da so jo dobesedno našvasali Grki in da pomeni črn žolč (melas = črno, hkolé = žolč). Trden dokaz, da se besede dejansko švasajo, če mene vprašate 😀

Melanholija naj bi imela korenine v Hipokratovi teoriji o štirih osnovnih telesnih sokovih (črni žolč, rumeni žolč, kri in sluz). Pri zdravem človeku so sokovi v ravnovesju, porušeno ravnovesje pa povzroči, da človek zboli. Melanholijo povzroča preveč črnega žolča, baje. 😆 Na teoriji o človeških sokovih je zgrajen tudi Unani zdravilski sistem. Jap, kar poglejte si, da boste vedeli, zakaj ste kolerično sangvinično flegmatično melanholični 😀

Morda pa zgornja teorija ne drži najbolj in dejansko zauživanje melankohola povzroča žolčne kamne? 😀

Melankohol je posebna vrsta pijače, ki nima nobene veze s C2H5OH. Ne dobimo ga z žganjekuho ali čaranjem nad grozdnim moštom. Melankohol lahko nastane spontano, lahko se prelije iz ene osebe na drugo (nacukamo se ga na daljavo), lahko pa nam ga nalijejo drugi s svojimi dejanji, besedami, neizvršenimi dejanji ali celo neizgovorjenimi besedami. Nevarna reč je tale melankohol, sploh zato, ker ga nekateri zlorabijo kot drogo.
Za razliko od navadnega alkoholizma, kjer pride sčasoma do regresije (alkoholik se psihično in fizično vrača na stopnjo dojenčka), vodi kronični melankoholizem še korak dlje, ne samo do faze dojenčka, pač pa do stopnje, ko melankoholik (pazite, ne melanholik!) pobere igrače, reče vsem “jebite se / fak ju” in gre na slivo.

Melanholiki so zelo blaga oblika melankoholikov, vendar … če se njihovo razpoloženje v roku nekaj dni, tednov, mesecev, let ne izboljša, je čas za drastične ukrepe, sicer je melanholik v nevarnosti, da začne nositi igrače na kup. V tem trenutku apeliram na vas: če vidite melanholika, ki prehaja v začaran krog kroničnosti, ga (jo) najprej nežno za bučo, potem ga (jo) malce objemite, dajte lupčka na uč (oko) in ga (jo) peljite na sladoled, kompirček, pečene kostanje … Lahko tudi na hrenovko 😆

Tako. Zdaj pa še malce melankohola, ki bo spral sivino današnjega dežja in mu pridahnil kanček temno modre. Hik! 😉

Pooojeeem blu(p)z

  By , ,

Ko je dan za bluz, je dan tudi za blues. Če si riba, pa za blu(p)z.

Za uvod: Eni modrujejo, drugi so modri in tretji zganjajo modrino. Če bi to postavili na skupni imenovalec, bi dobili: eni bluzijo, drugi so bluzerji, tretji bluzirajo.

“Kaj pa ribe?“
Hvala, da ste me spomnili. Ribe pravijo na vse to: blu(p)z!

Včasih se mi zazdi, da imam spomin zlate ribice. Da ne bo zlata štrlela iz konteksta, recimo, da imam spomin modre ribice. To pomeni, da skušam čim prej pozabiti slabe stvari, a včasih pomotoma pozabim tudi katero izmed dobrih.

“Juhej,” boste rekli, “to je fenomenalno dobro. To je super način razmišljanja.“

Hja, kakor kdaj. Tak način razmišljanja je krasen, če nočeš biti zamerljiv in malenkosten. Po drugi strani pa sploh ne pride prav takrat, ko bi spomin na slabe stvari (ki so ti jih prizadeli drugi) pomagal odpraviti občutek krivde, slabe vesti in ostalo podobno čustveno navlako, ki se pojavi takrat, ko pomisliš nase in na svoje dobro.

“Bluziš.“

Vem 🙂 Ah, kako preprosto bi bilo dejansko biti modra ribica. Cele dneve bi lahko plavala naokoli, se drla “Blu(p)z!” po mili volji in višek kariere bi bila transformacija v zlatega kita v cisterni za deževnico.

 

Dramatična (skoraj) ugrabitev

  By , ,

Moje življenje postaja melodramatični triler s kančkom komedije. Včeraj zjutraj, točno ob 6.28 (če sem malenkostna), so me (skoraj) ugrabili.

Mirno sem prikorakala po stopnicah, ki vodijo na pločnik. Ustavila sem se, da bi preprečila morebitni trk z avtom, če bi seveda kak pridivjal. V tem primeru je avto ne bi dobro odnesel — tako pač je, če imaš jeklene mišice 😀

Z nogo sem stopila na cestišče in potem … divje škripanje zavor. V delčku sekunde, preden sem uspela reči “na Popocatepetlu je verjetno mrzlo“, sta z gromozanske oklepne pošasti skočila ogromna kolosa in me obkolila. V trenutku me je spreletelo: “Kaj pri vragu sem ušpičila tokrat?!“

Zamižala sem, ker sem pomislila, da je konec z mano. Konec je. Zakaj še ni konec?

Čez tri sekunde sem odprla oči, ker me še nihče ni skušal odvleči. Zagledala sem kolosa, ki sta strmela vame in se nasmihala. Predrzno sem se jima zastrmela v oči — če me do sedaj nista ugrabila, me verjetno zdaj tudi ne bosta. Ali pač?

“Gospodična, se lahko prosim malo umaknete, da prideva do posod za smeti?“

Je potrebno zapisati črno na belem, da sem bila mičkeno majceno užaljena, ker me nista vsaj dregnila pod rebra, če me že nista imela namena ugrabiti? Po drugi strani pa … očitno še ne zgledam kot kanta za smeti. Bomo videli naslednjič 😆