Category: vse kar še ni in bo

Neumna prinčepeska

  By , , , ,

Bingljala je z nogami z zidu in opazovala trgovce, ki so se spretno sukali okoli stojnic. Ta je imel svilene srajce, drugi kup pomaranč, jabolk in dateljnev, tretji nogavice, četrti spet čuda stvari. V eni roki je držala obglodano jabolko, z drugo je odganjala muhe, ki so vztrajno hotele svoj delež. Na trgu je zavrvelo in završalo, prišli so namreč rokohitrci in zabavljači. Radovedno se je zazrla v brkatega gologlavega možiclja, ki je vlekel živo rdeč voz, na njem pa mizico, skrinjo, žago in še vrsto nenavadnih pripomočkov.

Pojedla je jabolko in se spretno zavihtela z zidu. Počasi se je prebila med množico do smešnega možiclja, ki je medtem že razpostavil kramo.

“Stopite bližje, pridite sem, z magijo skrivnostno oči vam odprem!”
Njegov glas se je razlegal po tržnici in privabil trumo radovednežev. S težavo se je pririnila do prve vrste.

Na mizi je stala s črnim žametom obdana škatla, notranjost je žarela v škrlatno rdeči. Možicelj je opletal z rokami, mrmral čarobne besede in bam! iz škatle potegnil belo golobico, belega zajca in belo podgano. Spet je krilil z rokami, mrmral nove besede in iz škatle povlekel kroglo, zavito v svilo.

“Pokazal vam bom, kako narediti sonce!”

Z eno potezo je povlekel svilo z globusu podobne krogle in jo naglo zavrtel. Množica je završala …
“Oooooooh, aaaaaah, magijaaaaa…”

Možicelj je v rokah res držal bleščečo kroglo — sonce, ki je žarelo in zaslepilo vse v okolici.

“Sem gospodar sonca in sonce je moj gospodar!” je zadonelo.

Vse oči so bile še uprte v majhno sonce, ko se je iz množice iztrgal suh, visok možakar s kozjo bradico in vodenega pogleda.

“Prevarant! Goljuf! Ne verjemite mu! To ni sonce, to je navadna goljufija!”
Zbil je kroglo možiclju iz rok. Padla je po tleh in se raztreščila na kose. Bila je  iz posebnega debelega stekla, oblepljena s koščki zrcala.

“Vidite?! To ni sonce, navadna steklena krogla je!”
Suhljati možakar si je nadel škodoželjen, demonski pogled in česal množico z njim.
“Ne bodite govedo! Kakšna magija neki?! S triki hoče priti do našega denarja!”

“Gospod, bila je magija, sama sem videla, da je bila,” je možakarjev gnev prekinil tih glasek, ki se je izvil deklici z velikimi zeleno-rjavimi očmi. Strmela je vanj z našobljenimi ustnicami in z rokami uprtimi v boke.

“Kaj boš govorila, neumna punčara!?” je zasikal možakar.

“Pusti deklico, pusti malo princesko,” mu je možicelj skušal odvrniti pozornost.

“Ooo, a da smo prinčepeska, kaj? Neumna prinčepeska!” se je zlobni možakar spet lotil deklice.
“Neumneži, govedo! Še zmeraj stojite tule in zijate v navadne trike?” je zmerjal vse povprek skozi stisnjene zobe.

Množica se je razšla, le deklica je ostala in obstala pred možicljem, ki je pobiral koščke raztreščene krogle.

“Gospod, vem, da ni bil trik, res je bila magija,” mu je zašepetala.

Možicelj se je obrnil in preveril, če ju kdo gleda. Zlobnež je stal v bližini in še naprej bentil.

“Prinčepeska, bil je le navadni trik,” ji je mirno, nekoliko žalostno odvrnil možicelj.

Potem se je nasmehnil. In pomežiknil 😉

*

Magija obstaja, tudi če poznaš vse čarovniške trike na svetu. Le s srcem je potrebno gledati, ne z očmi 😉

Prasičica, ki ni znala štrikati

  By , , ,

Ja, porkamotorka, ni nam lahko, panika je že za vsakim voglom! Panika na levi, ker je nekdo maznil zadnji listič WC papirja, panika na desni, ker se neka brezvezna sparkica preveč “pogovarja” s poštekanci (tistimi, ki poštekajo sparkico, sparkščino in njej sorodne jezike), panika zgoraj, ker je upravljalec vremenostroja redno vložen — pa ne kot kisla murka v kis, ampak kot močerad v špirit — in navsezadnje skoraj panika spodaj, ker prasičica ni znala štrikati.

Prasičica Z., ki je že drugo leto veselo onjkala po svojih treh kvadratnih metrih štalce, je skozi odprto okno slišala novice o neki svajnflu. Ker ni bila ravno nora — svinje namreč sodijo med zelo inteligentna bitja, so skoraj takoj za Adamsovimi “… in hvala za vse ribe” delfini — je seštela, zdelila, skorenila in zintegrirala vse slišano. O porkaparkelj, pa ravno zdaj, ko jo je malce nahladilo! Problem je bil v tem, da se je prasičica Z. nekaj dni nazaj ponoči vozila z odprto streho oz. brez nje. Gospodar je namreč tako trdno spal, da ga niti medplanetarna obstreljevanja z gnilimi jajci ne bi zbudila, zato je izkoristila priliko in se s traktorjem malce popeljala po vasi. Traktor je bil brez strehe, bilo je fantastično — veter je tulil okoli njenega rilca, ji kravžljal repek in mršil naglavne ščetine. Posledica: rahlo povišana temperatura, puščajoči rilec in napadi kihanja. Do sedaj ji je uspelo prikriti kihanje v navzočnosti gospodarja tako, da je simulirala kasaški drnec, ki jo je postavil ob bok najlepšim lipicancem.

Ponoči je tuhtala, premlevala in ojnkala v sanjah. Našla je rešitev! Zaštrikala si bo pulover! Od samega navdušenja se je zbudila in vsa v ognju sanj hiperaktivno pogledovala levo-desno, leevoo-deesnoo, leeeevooo-deeesnooo, o šit, s čim pa naj štrika?! In če bi že imela s čim štrikati, saj NE ZNA! Paaanikaaaaa! Panikaaaa! Panika. Pan… Brezveze. Ni rojena za paniko.

Naslednji dan se je skrivaj odštulila gospodarju v bajto in pri gospodarici zbrskala štrik-igle in priročnik “Štrikanje za telebane (in pujse)”.

Celo noč je gonila štrik-igle, da so oba, gospodarja in gospodarico, tlačile nočne more. Sanjala sta o neznanskih stonogah, ki so v čevljih z visoko peto škljopotale naokoli kot bizarne domine. Proti jutru enkrat je prasičica Z. zaspala od utrujenosti. Takoj ko je odprla oči, je hotela nase navleči pulover. Kak pulover, prosim lepo, če sploh ni imela volne?! Mlatenje štrik-igel v prazno ni dalo nekih hudih rezultatov, edina posledica – dve vojni žrtvi: dve pajkovi mreži sta bili do amena scotani, huje, kot če bi bili na fronti.

Od razočaranja je zaspala. Spala je in spala … celih pet minut! Zbudila se je in poskočila, kot bi jo kdo spekel za uho. V enem šubu je dobesedno naskočila ovco Beetko, ki je zaradi stare slave mislila, da je nedotakljiva. Še preden se je Beetka zavedela, kaj jo je zadelo (vem, da vi veste, samo Beetka ni vedela, porkaduš!), je ostala brez volne na riti … in na bokih … in na vratu … in na plečih. Razjarjeno se je stresla, da je prasička Z. odletela kot posrani golob.

Obe sta obstali.
Na eni strani oskubljena Beetka na robu solz.
Na drugi strani prasička Z., ki so ji medtem pognali vražji rogEci.
Vmes kup volne.

Dvakrat sta zaokrožili okoli kupa volne.
Gledalci (če bi to bil špageti-vestern), bi pričakovali, da bo zdajzdaj katera izmed njiju potegnila revolver (?!).

Prasička Z.: “Šlic maš odprt!”
Beetka se je sklonila, itak, prasička Z. pa je med tem pobasala ves kup volne, se zakrohotala in rekla: “Svašta.”

V naslednjih dveh dneh je prasičica Z. zaštrikala en pulover, dva brezrokavnika, ene fukiš kopalke, en šal, dvojne zokne in tri torbice za telefon.
Prehlad jo je minil in veselo ojnka še danes, če je že niso predelali v klobase.

KONEC. THE END. ENDE. FIN.

Ne, ne, neeee! Malo še. Ni še konec. Ziher vas zanima, kaj je z Beetko.
Beetka je odkupila en pulover, ene zokne in eno torbico za telefon, češ, kao “nič ti nisem zamerila, še naprej bova najboljši prijateljici, pa take fore”.
Pravkar je odložila knjigo “Maščevanje za ovce in kako se pri tem ne zašvicati ful”. Mwhahahaha, mwhahaha!
Iz neznanega razloga ji je zrasla črna dlaka in dobila je rdeče oči.

Mogoče pa le sedi na WC školjki in je ravnokar ugotovila, da je nekdo porabil zadnji listič WC papirja. Ha, kdo le …

Ekskluzivno: zgodba nekega medveda ali kako je Krempelj obiskal Ljubljano

  By , , ,

Včeraj sem govorila z gospodom Krempljem, ki mi je razložil celotno štorijo z medvedom v Ljubljani. Gospod Krempelj JE dejansko medved, ki je bil v Ljubljani. Potožil je, da so novinarji naredili pretirano senzacijo iz njegovega prvega in edinega izleta v Ljubljano in da nimajo pojma, kaj se je dejansko dogajalo.

Začelo se je takole …

Rohletov Franca, lovec, gozdar in malo kmeta v isti osebi, se je odločil, da gre pogledat v gozd, koliko dreves so mu obzobali lubadarji. Preden je odsopihal v gozd, je spil kavo in pojedel pol sendviča, pri tem pa zanemaril, da sendvič kaže očitne znake plesnivosti. Ko je pol ure lomastil po gozdu, ga je zvilo v želodcu, kakopak. Ker drevje in grmovje v tem času še ni bujno, se je oziral naokoli po primernem mestu za spuščanje hlač. Ni mogel kar počeniti kjerkoli, saj bi ga lahko zalotil kak gobar, ki bi nato raztrobil nadvse nadležno novico, da je Rohletov Franca sral v gozdu, če ne še kaj hujšega.
Končno je zagledal vzpetino z ravno primerno duplino. Ravno pravi čas je še spustil hlače in …

Krempelj se je zbudil, ker mu je ropotalo po trebuhu. Že nekaj dni ni jedel, tista troha mesa, ki jo je imel, je skopnela, gozdnih sadežev pa še tudi ni v izobilju. Takoj ko je odprl oči je zagledal … nago rit!!! Kosmato moško zadnjico. Ja jebelataca! Saj to ni več res! Zdaj so te gozdne prikazni že tako nesramne, da mu hodijo sračkat naravnost pred vhod!? Potihoma je splezal bližje in se ravno pripravljal, da bi onesnažitelja pošteno prestrašil, ko je slišal …

Franca je trpel kot hudič. Zvijanje ni in ni ponehalo. Čepel je s spuščenimi hlačami in bentil.
“Frdamana vlada in frdaman napihnjen kapitalizem! Mater jim vidim! Bolj kot nosim na kup, manj imam! Šparam pri hrani in glej hudiča, kaj dobim!? Sračko! Presneta recesija, presneta gospodarska kriza! Kaj mi je bilo zdaj tega treba?! Jojme, jojme!”

Krempelj je pospravil kremplje in se potihoma pomaknil globje v brlog. Besede, ki jih je preslišal, so mu dale misliti …

Franca si je oddahnil. Zvijanje je zaenkrat ponehalo. Oblekel je hlače in preventivno odšel domov.

Krempelj je po temeljitem razmišljanju ugotovil, da mora nekaj ukreniti glede svojega življenjskega stila. Že dolgo so krožile govorice, da obstaja poseben kraj, Zelo Obetavna Oaza ali krajše Z.O.O., kjer dobiš skoraj vsak dan hrano, ki ti je ni treba lovit, in še norčuješ se lahko iz ljudi. Dovolj mu je bilo nagih riti pred brlogom, dovolj bežanja pred radovednimi sprehajalci, dovolj stradanja, dovolj recesije, dovolj, dovolj, dovolj!!! Če ne bo našel Zelo Obetavne Oaze, bo šel v center Ljubljane z napisom okoli vratu, da ga lahko mimoidoči boksnejo v želodec za samo 0,5 EUR. Še zadnjič se je razgledal po brlogu, nato pa se odpravil na pot.

Ustavil se je pri tabli. Z.O.O. Našel je Oazo! Ampak … zakaj pri medvedovi dlaki je tukaj ograja?! Obkrožil je celo Oazo, vendar nikjer ni našel primernega vhoda, ali vsaj luknje. Naletel je le na kup malodušnih živali, ki se jim ni dalo niti pogovarjati z njim. Rekel si je, da to vsekakor ni dober znak, da bo bolje odpeketati v center in služiti denar z boksanjem v želodec. Odcapljal je naprej, hodil in hodil ter prišel do informacijske table. Stopil je bližje, ker ga je že dajal vid. Aha, zdaj je na Rožniku, potem bi moral malo desno in levo … Vriiišč in trušč! Kar naenkrat je bilo vsepovsod polno policistov, napol histeričnih tekačev, sprehajalcev, tako so ga zmedli, da si je pozabil nadeti tablo z napisom “0,5 EUR / udarec v želodec”. Brez table pa se ni želel pustiti mikastiti. Mislim, halooo?! Ljudje so ga narediti rahlo živčnega, zato se je obrnil proti Polhograjskim dolomitom. Hehe, se je hihital pri sebi, dolomiti, ti ga pa pihnejo!

Ko se je potikal naokoli, je seveda spet postal lačen. Ob odhodu od doma je od navdušenosti nad lahkim zaslužkom namreč čisto pozabil, da se je zbudil ravno zaradi lakote. Obrnil se je nazaj proti Oazi, da bi še enkrat poskusil priti vanjo. Saj govorice običajno niso čisto iz trte zvite, ali pač?

Skoraj je že zagledal ograjo, ko ga je nekaj pičilo. Auuuččččč … in zadremal je. Dogajanja se spominja le megleno, sploh pa je potem vse prebral v časopisu.

Zbudil se je v vukojebini in bil je resnično besen, ker so ga izigrali na tak način – niso ga vprašali, če lahko objavijo njegove slike v časopisih, niti ga niso vprašali, če se strinja s predvajanjem na TV, nato pa so ga še pustili sredi gozda brez prebite pare. Povrh vsega so natolcevali, da se je vrnil zaradi Met(ke). Ljudje, kakšne Met(ke) vendar!!! Nazadnje se je pri medvedkah tako opekel, da se jim namerava izogibati še vsaj še pet let. Sploh pa ni Don Juan! Bil je tako razmedvedjen, da se je hotel vrniti v Ljubljano in sredi Kongresnega trga narediti štalo.

Potem se je spomnil name. Poklical me je in mi povedal, da bo le meni razkril, kaj se je dejansko dogajalo.
Povabila sem ga na en medoliz (kozarec meda z vanilijevim sladoledom), mu prisluhnila in se mu na koncu zahvalila za prijetno družbo ter mu zaželela srečno pot proti morju.

Zdaj veste resnico, celotno resnico in nič drugega kot resnico.