Category: razmišljanja

Življenje ni potica, je potica z vampi

  By , , ,

Nima smisla lagati, da je življenje potica. Ni. No, mogoče je… potica z vampi? 😆 Preden se, dragi moji (sploh prijatelji), vprašate, če se mi je skisalo, preberite nadaljevanje. Morda vas česa naučim 😉

Potični del… So vzponi, ko smo carji in carice, vse je bleščeče in kičasto in fensi in šmensi. Vse klapa, vse špila. Sonce sije tudi, ko lije kot iz škafa. Prijatelji so najboljši, najbolj kul, plujemo po masleni reki, vsi se imamo radi, vsi se razumemo. Denarja kot pečka, objemi, lupčki, smeha kot listja.

Čez noč… Hrsk. Prva razpoka v strugi maslene reke. Hrsk, hrsk… Maslena reka ponikne, ostane struga z ostrimi robovi in kamenjem. Sredi struge naš čoln poln krame, težek kot sto hudičev in neroden kot krava z zvezano nogo. O ja, prav ste ugotovili, gre za vampast del. In kaj ljudje običajno naredimo? Tulimo na čolnu in se nikamor ne premaknemo. Vijemo roke in preklinjamo usodo, ki je maslo poslala v maslena večna lovišča. “Kruta frdamana usoda se je spravila ravno name!!”. Jok in šmrc in jok in stok. “Zakaj se to dogaja ravno meni??? Zakaj ravno JAZ?! JAZ?! JAAAAA-buaaaaaaa-ZZZZZZ?!?!?”

STOP.

Naj prevrtim nazaj, na trenutek, ko čoln nasede.
Kaj bi naredil MacGyver?

…
…
…

Pojma nimam 😆 Pojedel vampe? 😛

…
…
…

Še vedno ne vem. Vem pa, kaj delam sama 😀

Najprej pogledam, če so še kje luže masla. Če so, vlečem čoln od luže do luže. Ni fajn, je precej naporno in zahteva človeka in pol. Pozna se na razpoloženju, na izjavah in neučenemu očesu bi se zdelo, da vlečna mula, t.j. jaz, oddaja čudne vibracije. Mogoče jih, mogoče jih ne. Ne zamenjevat tega s klicem na pomoč, ker ni.

Če maslenih luž zmanjka ali so preveč na redko, se je najprej treba znebiti prtljage na čolnu. Odvreči vse. Če je čoln še vedno pretežek in če se celo najdejo sopotniki v čolnu, ki namenoma luknjajo dno… je čas za zamenjavo ne samo čolna, ampak tudi struge.

Vem, kaj si mislite. “So potrebne tako drastične spremembe? Saj se da potrpeti… malo je treba stisniti zobe… saj bo…” Večni problem je strah. Strah pred spremembo. Strah pred novim. Strah pred tem, da pustiš vse stvari za seboj in greš. Strah pred tem, da zapustiš cono udobja, v kateri ni super fajn, a se da životarit. HVALA, AMPAK NE HVALA.

Denar in (takšna ali drugačna) kariera mi nista vse, kaj šele titule. Vem, da sveta ne bom spremenila, ne bom pa dovolila, da svet na tak način spremeni mene.

Ne vem, kaj o tem misli Chuck Norris, vendar sem prepričana, da bi se strinjal z mano v tem: strah je zato, da se ga zadrota.

Dragi prijatelji, čas je, da spečem novo potico. Bo spet z vampi? Čisto možno. Nova struga, nov čoln, nove dogodivščine. Morda ne bo ravno maslena reka, a med in mleko ne bi bila slaba alternativa 😆 Če vaš čoln kdaj nasede, spustite dimni signal, zakurite čoln, če je treba, pridem po vas. Do takrat pa… ne bom huda za malo podpore pri norih avanturističnih načrtih 😉 Naj bo to ladja, učenje malih črnčkov in tibetančkov ali zgolj ždenje med ovcami… 😆

P.S.: Med pisanjem te objave niso bili pojedeni nobeni vampi. Ljubiteljem vampov se opravičujem za izbiro vampovske metafore, ampak … neizpodbitno dejstvo je in ostaja, da vampov (kot hrane) ne maram. Hvala za razumevanje 😆

Ena o ljudeh, smislu in ljubezni

  By , ,

Spet je bil eden izmed tistih tednov, ko je vse na kupu: 101 stvar, stari projektni okostnjaki, začetek Načrta in … nemir. Utrujenost se je počasi prikradla v sistem in me na današnji sončni dan počakala v zasedi. Ženski organizem je prasica, vam rečem. Mar bi bili jekleni roboti! Enkrat na leto bi menjali olje in to bi bilo to.

Začelo se je lepo, naspidirano, s kavo in zajtrkom, odhodom na squash, ki sem se ga veselila… potem pa… meh. Ni bilo prave igre, ne pravega razpoloženja in bam! glavobol, da bi ga trije sloni težko vlekli po ravnini, kaj šele navkreber. Prišlo je do sinhronizacijskih motenj med telesom in ne-telesom. Krasen sončni sobotni (popol)dan sem preživela (in še preživljam)… za spuščenimi žaluzijami. Ok, tudi prav. Škoda dneva, ja.Kaj naj? V jok in na drevo?

Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra: imela sem čas razmišljati. (Neeee žeee speeeeet, arrrrghhhh….) :mrgreen:

O ljudeh

Ugotovitev zadnjih dveh dni: Some people make me go “oh…“, many “wtf?!“, quite many “arrrgh“, rare “♥” and very few “I’m aliiiiveee!“
Hvala odgovornim za zadnji dve skupini. 🙂

O smislu

Smisel ni ne imeti skrbi. Smisel ni ždenje v oblakih. Končno sem prišla do spoznanja, da ima moj navidezni nesmisel… smisel.

“What man actually needs is not a tensionless state but rather the striving and struggling for some goal worthy of him. What he needs is not the discharge of tension at any cost, but the call of a potential meaning waiting to be fulfilled by him.”
~ Viktor Frankl, Man’s Search for Meaning

Pogledala sem Može, ki strmijo v koze. Ljudje, če se vam zdi film brezvezen in občasno smešen… ste po moje zgrešili bistvo filma. The Smisel. 😉 Dopuščam možnost, da sem ga razumela po svoje.

Ravnokar je prišel sms. Da vidimo, kaj mi sporoča vesolje. 🙂 Morda je od…

… … …

… ne, ni bil Njegov. Toliko o znamenjih in vesolju. 😆

O ljubezni

Toliko je že napisanega na to temo, da bi lahko naredili kres do Lune. Najlažje se je pa zaljubit. Ne zacopat, ne zagledat, ampak tisto prav… do kosti. Kako veš, da si tam? Ko tisti Osebi altruistično privoščiš srečo, tudi če ni s tabo. In ko iskanje smisla… za nekaj časa zgubi smisel, samo zato, da ga potem najde v nesmislu. Bla bla bla. V resnici sem hotela deliti z vami le tole pesem…

The Letter
By Amy Lowell

Little cramped words scrawling all over the paper
Like draggled fly’s legs,
What can you tell of the flaring moon
Through the oak leaves?
Of or my uncurtained window and the bare floor
Spattered with moonlight?
Your silly quirks and twists have nothing in them
Of blossoming hawthorns,
And this paper is dull, crisp, smooth, virgin of loveliness
Beneath my hand.

I am tired, Beloved, of chafing my heart against
The want of you;
Of squeezing it into little inkdrops,
And posting it.
And I scald alone, here, under the fire
Of the great moon.

Včasih je preveč… pač preveč

  By , , ,

Hudo je, ko je telo šibko, a duh bi še, še, šeeeeee! Govorim o športanju, valda 🙂 Danes me je dohitela ena reč, ki se ji reče utrujenost. Petkov dolgi tek, sobotno lazenje na Celjsko kočo preko Hudičevega grabna, nedeljski treking 20km+ in squash, ponedeljkovo delo dolgo v noč, premetavanje zaradi sanj, torkovo zgodnje vstajanje, bicikliranje na Pohorje in popoldan še naprezanje telesa v malo drugačnih pogojih… ja, danes se počutim, kot da bi muha CC peljala z valjarjem preko mene. Ne gre za musklfiber, pač pa za splošno utrujenost. Mogoče sta mi škodila dva dni dopusta, a? :mrgreen:

Tega dneva dopusta še ni konec, vendar so me že našli za nujne stvari, ki morajo biti narejene do jutri. V tem primeru bi telo še lahko, zdaj se pa duh upira 😆 FML! 😀

P.S.: Poročilo s treka še sledi, najprej moram opraviti tiste “tanujne” stvari 🙁

[EDIT]

P.P.S.: Grem mal laufat, da se zbudim 🙂