Category: razmišljanja

Nekoč so živeli Poštenje, Pridnost in Pravičnost. Hodili so po svetu z roko v roki, dokler niso prišli do prepada Sedanjosti, padli vanj in se ubili. Povzdignili so jih v viteški red Idealizma, na steno obesili njihove slike in postavili njihove kipce na javne oltarje, da bi jih redki malikovali, ostali pa se vsaj delali, da jih.
…
In potem pride kruta Realnost, zabriše s sten slike, razbije kipce, se poserje na Idealizem in čez vse napiše grafit: Bogastvo je moč. Bodi pohlepen egoist, pa ti bo šlo krasno v življenju.
…
Kaj pa Prihodnost? Če bo nehala skrbeti samo zase, morda še pride kaj naokrog.

Dež ima čuden vpliv, blagodejen in depresiven hkrati. Vsi problemi so večji, temnejši, samo obstajanje pa postane analiziranje samega sebe. Včeraj sem gledala What Dreams May Come, spet. Solze, spet. Praznina in žalost tam kjer bi morala biti povezanost in veselje. Življenje pač ni potica.

Nič… potrebno bo speči novo pecivo in razmišljati o planu B. Nič se ne spremeni, če se ne spremeniš sam.

Že ves teden razmišljam o razmerjih na daljavo, o srčnih zadevah in o stopnji zadovoljstva z lastnim življenjem. Kolega ima na Japonskem prijateljico, sam ji reče punca. Že nekaj časa naju s kolegico sprašuje po (ženskem) mnenju o marsičem. Ali punco vsak dan razvajati in ji govoriti, kako jo ima rad, ali jo dati za nekaj ur, dni, … na “hladno”, ali midve hodiva ven sami ali s svojimi partnerji (njegova punca namreč hodi žurat sama – razumljivo, če je on tukaj, ona tam)…
Po dolgih debatah smo ugotovili, kar vsakdo slej kot prej ugotovi: zaupanje partnerju je temelj zdravega odnosa. Določena, razumljiva meja ljubosumja je seveda zdrava, ker lahko sicer partner pomisli, da ti je vseeno. Vendar ta meja ne sme biti postavljena previsoko – ljubosumje in/ali pretirana pozornost začne dušiti.

Smešno. Prišli smo do spoznanja, da obstajajo tri vrste parov. V prvem primeru se imata oba partnerja oba enako rada. Idealno, bi človek pomislil. Vendar so takšni pari redkost in ponavadi živijo v svojem malem vesolju. Se pravi, nič uporabnega za večino od nas. V drugem primeru sta oba partnerja dokaj oddaljena oz. svobodna, kar dandanes ni več redkost. Nekateri jim hudobno pravijo “f***buddies” ali “f***friends”. V tretjem primeru, ki je po mojem mnenju najbolj pogost, pa ima eden partner drugega “bolj rad”. Kaj pomeni imeti “bolj rad”? Da se mu bolj razdaja, da je bolj toleranten, da bi za njega naredil vse in še več, da je pripravljen (po)trpeti ob nepozornosti. Vse lepo in prav, ampak včasih se zgodi, da rok uporabe potrpežljivosti in razdajanja poteče. Kaj pa potem?
Dobro je, če imaš plan B. Plan B je lahko karkoli – druga oseba, stvar, delo(holizem), hobi. Vse, kar prepreči, da se po nesrečni izkušnji s partnerjem ali po preteku roka uporabe potrpežljivosti sesuješ kot hišica iz kart, ki jo preseneti orkan. Je grdo in nesramno imeti plan B? Kaj pa plan C, D in E? Alternative resničnosti so neboleče, če jih obdržiš v svoji glavi. Veš pa, da so tam in da čakajo na svojih pet minut. Če bo potrebno.

Kolegu sem rekla, naj si omisli plan B, v primeru, da se njegov japonski film žalostno konča. Vsi japonski filmi, ki sem jih do sedaj gledala, so se. Ta je sicer v njegovi lastni režiji, vendar je odvisen od muhavosti glavne igralke.