Category: razmišljanja

Želim si, ampak res želim, da bi Dedek Mraz a.k.a. Božiček ali kak drug Neidentificirani-Prinašalec-Vseh-Mogočih-Daril nekaterim podaril čarobno ogledalo, v katerem bi se videli takšni kot so. Pa ne od zunaj.
Zakaj tako zapleten uvod? Malo prej sem slučajno zašla na blog osebe, ki jo slučajno poznam, in ugotovila, da ta oseba (avtor bloga) slučajno misli (na blogu in v tragikomični resničnosti), da se ves vesoljni svet slučajno vrti okoli nje, da je slučajno najboljša, najprijaznejša in oh-in-sploh oseba na svetu, da se ji godi strašna krivica, da se samo njej dogajajo neprijetne stvari, da želi vsem samo dobro in da niti slučajno ne obstaja kakšna druga oseba, ki jo slučajno pozna zelo drugačno (poudarek na ZELO DRUGAČNO), kot se slučajno dela, da je. O $&#%?# pomagaj. Mimogrede, je kdo preštel, kolikokrat se ponovi beseda slučajno? 🙂

Želim si tudi, da bi se name zgrnila vsa neumnost sveta, mi zaprla oči, zamašila ušesa in odrezala jezik, ker to postaja že prehudo. Če bom svetovno neumna, bom lahko upravičeno stresala neumnosti, se ne bom sekirala zaradi neobstoja čudežnih ogledal in bom živela razburljivo življenje križanca med zlato ribico in fikusom. Strašno dojemanje sveta je to, resnično tragična situacija, če nekdo hodi po svetu z zaprtimi očmi, vidi samo svoje potrebe, nima pa čarobnega zrcala… Preden zabredem globlje, bom nehala.

Vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo malo dobri in malo slabi, malo velikodušni in malo škodoželjno nevoščljivi, ampak kar je preveč, je preveč.

Čez teden se mi je večkrat zazdelo, da bi lahko kar legla in zaspala za kak teden ali dva kot Trnjulčica. Nalaganje opravkov enega na drugega, prelaganje pomembnih obveznosti zaradi tujih potreb – vse to utruja in utrudi. Potem pa še slišim, da se najina prijatelja zadnje čase ne razumeta najbolje, da ona samo joka in trpi, da on niha iz enega skrajnega razpoloženja v drugega… Imam še to nesrečo, da se prevečkrat in preveč vživim v trpljenje drugih, kot da sama ne bi imela dovolj svojih stvari. Težko je, vendar me ohranja človeško.
Danes me je sicer dveurni naporni sprehod dokaj zbistril. Ob poslušanju glasbe, teku in plesu v gozdu med listjem, ko sem vedela da nihče ne gleda in ko je bila pesem res primerna za srnje skakljanje po vejah in kamnih, sem nekaj tujih problemov spustila v zrak. Kot pozno jesenske metulje, ki živijo samo v moji domišljiji in ki potrebujejo svobodo. Freedom.
Končno so volitve za nami. Tako mi je žal, da danes nisem mogla na volišče, sem pa svoje prispevala vsaj v prvem krogu. Nocoj je bil grand finale, kot zaključek (pre-)težkega tedna. Vesela sem za kandidata, ki je zmagal, še bolj pa sem vesela, da ni zmagal kandidat, ki je bil po njegovih besedah v “neugodnem političnem in gospodarskem kontekstu”. Kaj za vraga bi pa bil zanj ugoden kontekst? Na svoji strani je imel vlado, vse glavne igralce te naše ljube državne politične satire, ki smo ji priča že vseskozi od osamosvojitve… kaj bi še rad?! Zmagal? Ja, verjetno… le da si človek zmage ne pridobi na tak način, kot se je zadeve lotil sam – s hudobijo, zlobo, obrekovanjem, nesramnostjo, nestrpnostjo, nastopaškim postavljanjem in dvoličnostjo. Škoda da niso letos še druge volitve. Zamerljivost, ljubosumnost, maščevalnost in pretirana zaverovanost vase sta že predolgo na vladi. Na žalost smo si to sami zakuhali, zdaj bo pa potrebno počakati.
Tako, pa sem se spihala. Tudi manj utrujena sem, čeprav je večer. Še je upanje zame. Ha!