Malo dobre glasbe za prebujanje, potem skodelica čaja Muntermacher (včeraj je imel okus po lepilu), kavico sem že spila… upam, da bo držalo vsaj do pol devete zjutraj 🙂
Zdaj še samo prepričam, da je jutro najlepši in najboljši del dneva, pa sem zmagala.
….
Tokrat ima čaj boljši okus kot včeraj in sicer po čajni vrečki 🙂
Res si želim, da bi lahko vsaj trikrat na leto imela zakonsko (legalno) možnost nekomu odtrgat glavo in mu jo našraufati v tazadnjo. Ljudi, ki ti vsilijo svoje ‘usluge’, potem pa ti jih očitajo,kot da si jih prosil za njih, bi dala v kategorijo, ki bi prejela ‘šraufanje’ kar trikrat zaporedoma…
Če bom kdaj velika (nikoli) in bogata, bom del bogastva namenila bioinformatiki in genetiki, da bodo odkrili odločilni gen, ki dela nekatere iz ljudi ‘težake’. Potem pa bomo vse take ljudi dali na genetsko terapijo: izmenjava genov z zlatimi ribicami. Upam, da mi zlate ribice ne bodo zamerile…
Do takrat pa lahko le bentim in čakam na dan, ko bom velika in bogata 🙁
V službi si pa res ne dovolim, da se bo nek prdec, ki ni niti med 100 mojih priljubljenih sodelavcev, usajal in moraliziral o mojem načinu življenja, ki ni niti ne-moralen, niti protizakonit, niti sovražen… samo zato, ker NOČEM na službeni poti biti v istem hotelu kot on?!? Prej mi pol leta teži in me mori, se igra šefa in misli, da ker sem ženska, bo lahko enostavno manipuliral z mano! Ni šans. In potem naj bom še vesela in vzamem sobo v istem hotelu?! Ma ni šans! Še v istem vesolju nočem biti z njim.
A je kaj narobe z mano ali pa je kaj (zeloooo) narobe s tipom po 40.letu, ki se obnaša kot najhuje razvajen 10.letni otrok. ‘Bem mu sunce! Včeraj me je tako razpištolil, da mu privoščim nekaj usranega: da bi stopil v gromozanski kup pasjega kakca in se z njim namazal gor do ušes!
Tako, pa sem se spihala 🙂
Ker mi je moj dragi včeraj pozabil predati ključe za pisalno mizo z ultratežkimi predalniki, je seveda miza ostala v garaži, v moji sobi pa luda kuča.
V februarju me čaka obisk konference v Cambridge-u, UK. Čisto nič me ne mika poskusiti njihov znani fish&chips, zavit v časopisni papir 🙂 Lani smo bili v Birminghamu in Londonu, prečesali oba, da bi poskusili to znano angleško mastno zadevo. Našli smo le eno ‘past za turiste’, kjer je kombinacija nekaj krompirčkov in ocvrte ribe stala več kot kosilo v kakšni ne preveč zakotni in ne preveč fancy gostilni. Porkaduš so dragi.
Včeraj sem izvedela, da obstaja velika verjetnost (blizu 90%), da grem marca hraniti kenguruje 🙂 Howdy, mates! Jutri grem v akcijo za letalske karte. Naj bo Sila z mano! Potem pa si kupim največji klobuk, kar jih bom našla. Tak, da bo pokril pol Maribora in se bodo ljudje vsaj imeli čemu smejati 🙂