Ne morem si pomagati… ob stavku “moram si kupiti novo knjigo o bontonu, da bom lahko študente učila bontona oz. da jih ne bom česa napačno učila” se v moji notranjosti razleže huronski smeh (kljub današnji žalosti). Tak smeh prihaja ne samo iz srca, ampak že od tazadnje ali celo od gležnjev. Učiti nekoga bonton, če ga še sama ne premore toliko, da bi zjutraj pozdravila/odzdravila ali se za spremembo obnašala kot ne-egocentrično in ne-egocentralistično bitje?! Narobe svet.
Najraje bi zagugala piratsko ladjo, tako kot Jack Sparrow s svojimi pirati, da bi se svet ali pa ladja, na kateri sem, obrnila okoli. Zdaj po nebu letajo pujsi s krili, opice se režijo iz vsakega drevesa, prepir je za vsakim vogalom, hinavščina me gleda izpod medenih (mogoče celo medeninastih) las, posnemovanje s pikapolonicami me zasleduje na vsakem koraku… no ja, bo še kdo pomislil, da sem zakajena. Ne, nisem. Samo v takem norem narobe svetu živim. Kjer je belo črno, sivo modro, blontna pa je vseh možnih barv. Pomembnost se meri z znamkami (Samsonite, Nike, Adidas, kaj bo naslednje?!), prijatelji s tem, kako dobro se jih da manipulirati, ‘kri ni voda’ pa se rabi še posebej dobro takrat, ko je potrebno nastopiti proti ‘tujcu/prišleku’ v družini.
Kaj mi preostane? Najboljše, da mi zrastejo krila, da postanem pujs, odletim drugam in se smejem temu narobe svetu v brk.
Jack mi bo pomagal za steklenico ruma. Ho-ruk! Ho-ruk… Vzhod je zahod, zahod je vzhod.
Še boljše bo, če ostanem takšna, kot sem, to kar sem, da zame ostane belo belo z odtenkom sivine, črno črno z barvami mavrice. Blont je zame blont in bo blont ostalo, tudi če je zamaskirano s krvavo zeleno ali pink oranžno. Pomembnost se zame meri s tem, koliko dobrega deliš z drugimi, prave prijatelje se išče v človeških antikvariatih, še boljše pa na lastnih policah med starinami, ‘kri ni voda’ je potrebno dozirati v majhnih kapljicah in po pameti, pa še to samo, če je res nujno. Sicer se lahko zgodi, da ti na stara leta zmanjka krvi in vode.