Ko se frclajo možgani, ko je potrebno dihati globoko, ker je konec sveta, se rodijo bluzarije…
Ko pregorite, pridite v naš hotel v vesolju, kjer si boste spočili od vsakodnevne gnilobe, v naravi, med galaktičnimi bitji brez pene okoli ust, bitji, ki ne poznajo pohlepa, ne bledečih sten. Brez skrbi, če se vam kaj zalomi, kar se slej kot prej bo, bomo poskrbeli za vas in vaše svojce s šopkom rož in primernim žalnim telegramom.
Dokler boste brez skrbi, vam ne bo hudega, vsaj ne v naravi.
Če delimo osnove, dobimo kaos, filozofija pade na celi črti. Prividi, digitalni, analogni, ki se jih ne da rešiti s koreni, zakomplicirajo tudi še tako plemenitega človeka. Preprostež postane prostak, ko jadra sredi vetrov in rdečih trakov na morju nespremenljivosti. Niti vihar, niti valovi ga ne ustavijo. Če ste odsotnih misli in dobrega duha in drugi hodijo po vas, je v onostranstvu vse urejeno. Še na tostranstvu hipokriti sadijo rože na grob vašega soseda, ker je na vašem že prevelika gneča. Vrata v prostranskost in onostranskost se odpirajo, zapirajo, vrtijo kot vrtavka, odklepajo, zaklepajo in zaloputnejo pred vašim nosom, ko želite vstopiti. Zato ostanite zunaj, ne delajte si skrbi, ker bo tako ali tako čez nekaj milijonov let, ali celo malenkost prej, konec sveta.
Obsesija z vesoljem je suvereno nasledila obsesijo z letečimi pujsi. Vsaka stvar ima svoje mesto v urejenosti in neurejenosti in moje obsesije imajo svoje mesto točno tam, kjer hočem. Trenutno so prešle iz stanja meglene tančice utrujenih oči v kavno agonijo čakalnice v Seulu.
Reality check: Avtoričin svet v realnosti ni nujno tak, kot si ga je zamislila in kot si ga zamišlja 😯 . Teoriji vsesplošne urejenosti se občasno odkruši vogal, ko zlobni ljudje podajajo še bolj zlobne kritike na račun dela, ki ga opravlja. Jebi ga.
