Bum! bum! kot pasje bombice

Razpištoljena sem kot tristo hudičev ali dobra kila pasjih bombic. Zakaj? Zato…

  • Že drugi dan po uro in pol prazno zrem v monitor, medtem ko mi misli pohajkujejo po kaosu nekoga drugega. Zakaj? Ne vem. V bistvu slutim, samo se še vseeno sprašujem zakaj… To ni razlog, da bi se zaradi tega razpočila, je pa zanimivo. Sploh, ko sem prebrala še Wir können ja Freunde bleiben (ponosna lastnica bukvice od današnjega dne, madona so na amazonu hitri).
  • Kot ustanoviteljica DNSR v 90 odstotkih primerov stvarem, dejanjem in ljudem pripisujem pomen, ki ga ni. Ni pametno, ni zdravo, je pa zanimivo. Večkrat s čudnimi stranskimi učinki. Porkamizerija.
  • Že več kot štirinajst dni sem več ali manj samo poslušalec. Žal mi je, a od dialoga včasih pričakujem mičkeno več. To se bo kmalu moralo nehati, sicer mi bo razneslo glavo. Še po blogu (si) zaradi tega smetim ravno vsakih 5 minut. Porkasvet, zgleda rabim kar svojo pogovorno oddajo, da se mi bo potem lahko zgodilo tako kot Jacku v Kraljevem ribiču. O, kakec, ja kakec, tako hudo je že. Porkamizerija.
  • Volk, se po novem (še iz meni neznanega razloga) imenuje Aksel de prasec (WTF?!), ker ga je neka (meni še vedno neznana) frača razpičila in zdaj noče povedati s čim. In to me resnično jezi. Sploh, ker mi ni čisto jasno za kaj gre. Porkamizerija pa tristo pokakanih gat. Jezim se, ker sem postala še bolj depresivna, kot znam bit. In to je hudo. Za žile rezat (s plastičnim jedilnim priborom, da ne bo večje škode) resno. Porkamizerija.
  • Včasih čisto zares pomislim, da se vsi ljudje rodimo hudobni, le nekaterim uspe hudobijo do neke mere brzdati, drugi pa se niti malo ne potrudijo, kaj šele, da bi jo ukrotili. Sploh več ne vem, med katere spadam. Mogoče sploh med nobene. Porkamizerija.
  • Wir können ja Freunde bleiben me je spomnil na moje stare bojne rane, na moje ‘steklo’ v miljaužntih koščkih. Še vedno nisem našla vseh in dvomim, da jih bom. Selotejp trenutno drži večje kose skupaj, ne vem pa, kako dolgo bo še zadrževal slano vodo. Porkamizerija.
  • Več ali manj pišem v nekih brezveznih kodah (ne programskih), ker nočem vsega povedati jasno in glasno, da me ne bi kdo med mojim predsedniškim mandatom poskušal izsiljevati. Kandidirala bom namreč za predsednico vseh Idiotov, ki jim je še mar, kaj se dogaja, ki se ne bi smeli sekirati, pa se vseeno, ki jim je načeloma vseeno, kar drugi menijo in pravijo o njih in za njimi, boli jih pa vseeno. Porkamizerija.

Škoda, da ne pijem piva, ker bi se ga zdaj nalila, da bi se kar bliskalo. Potem pa bi po radijskem oglasu iskala svoj avto (ki ga še vedno nimam), verjetno Audija (pajade, ga nočem). Nekoč bi se lahko z Zvito na ta račun smejali… Lahko pa grem peš iskat mešanico piva in tekile, dve flaški spijem, pa sem dobra do jutri.

Ah, kaj jamraš, pojdi na zrak, bi mi rekla moja riba – zlati kit, ki plava v cisterni z deževnico.

Porkamizerija.

Misteriozni misteriji

Obstaja neskončno mnogo misterijev, ki nas vsak dan butnejo v glavo, v nogo, v nos ali v koleno. Nekateri so logični, če malo razmisliš o njih, drugi pa tako neracionalni, da jim še koren iz 2 in koren iz 3 zavidata. :mrgreen:

Izbor misterijev, ki se jih trenutno spomnim…

Misterij ženske torbice #1: ženskina torbica je zmeraj premajhna, tudi če je tako velika, da bi lahko v njej sedela in vedrila v nevihti. Sama bi najraje hodila naokoli z nahrbtnikom (saj to že počnem, le da je v njem prenosnik), v katerem bi bilo ogromno žepov.

Misterij ženske torbice #2: običajno ženska v kritičnem trenutku ne bo našla stvari, ki jo išče, ker se je ta odkotalila v najmanj verjeten kot oz. se je zavlekla pod podlogo. Med iskanjem bo ženska sredi ulice neprostovoljno izvajala najrazličnejše akrobacije (dvignjena vsaj ena noga, ključi v ustih, vrečka zataknjena za uho) in položaje iz joge, pri čemer se bo čez 10 minut spomnila, da je stvar, ki jo išče v torbici, ves čas v njenem žepu.

Misterij ženskih čevljev: udobnost ženskih čevljev je v 99 % obratno sorazmerna modnosti/modernosti(?).

Misterij hudobnih babur: obstajajo babure (hudoben pes jim brado lizal), ki moža, ki jim je pustil hišo, avto, nič pufov in sicer lepo ravnal z njimi, iz gole hudobije in nahujskanosti stožijo še za spodnje gate. Če se mene vpraša (kdo pa mene kaj vpraša?! 😆 ), bi bilo take babure potrebno zapreti k hudobnim psom.

Misterij trenutne gluhosti: ljudje so sposobni v trenutku oglušeti, sploh če bi jim moral povedati jih moral vprašati kaj za njih neprijetnega. Stanju trenutne gluhosti po trikratni ponovitvi povedanega običajno sledi “HA?”.

Misterij lepotic na lepotnih tekmovanjih: lepotice so kot šmarnice – če jih gledaš od daleč in po malem, je vredu, kakor hitro pa prideš preblizu, te začne boleti glava od njihovega ‘vonja’. Bognedaj, da bi jih uporabil v omaki, ker so strupene 😆 Narava misteriozno deli svoje darove.

Misterij zlatih ribic #1: zlate ribice niso tako glupe, kot mislimo, da so. Zlate ribice molčijo, ker je molk zlato. Iz tega izhaja njihovo ime.

Misterij zlatih ribic #2: rast zlatih ribic je pogojena z velikostjo okolja (bazena), v katerem se nahajajo. Večji kot je prostor, večje so zlate ribice. Ob primernih pogojih bi lahko dobili zlatega kita.

Misterij debelušnih žensk: debelušna ženska, ki vpraša moškega, če je debela, ni zadovoljna z odgovorom “Ne”, ker ve, da ni resničen. Prav tako ni zadovoljna z odgovorom “Da”, ker ve, da je resničen, moški pa je zaradi tega označen za brezsrčneža.

Misterij dragih avtomobilov: ljudje si kupijo drag avto, da se pokažejo pred sosedi. Potem si ne upajo z njim v mesto in ga parkirati kjerkoli, ker ga lahko ukradejo. Ker ga verjetno bodo. Ker so ga medtem že :mrgreen:

Več o misterijih kak drug dan, ko se misteriozno pojavijo in me butnejo v glavo 😆

P.S.: Še vedno sem pod vplivom jutranjega presenečenja 😳 To je (bil) šele misteriozni misterij :mrgreen: