Preveč običajen dan

Danes bi lahko bil poseben dan, če bi si hudo želela. A ni. Je samo običajen dan, skoraj preveč običajen.
Čevlji škripljejo, v gležnju še zmeraj kljuva (kljub opornici) in zato ne morem ‘preteči’ svojih misli, narediti samoanalize in priti do zaključka, da analiza že v začetku ni imela nobenega smisla. Doma sem pozabila prenosnikov usmernik, baterija drži le pol ure 🙁 Na srečo imam v službi še stacionarni računalnik (stacionarni je le, če ga ne premikam z nogami levo desno), ki zdaj trpi in prenaša izliv čisto običajnih bedarij. Prenosnik se je tega že navadil 😉

Včeraj je bil malo manj običajen dan, a še vedno ne poseben. Popoldan sem se odločila, da grem nazaj v mesto poiskati grafite. Misija je sicer uspela, a rezultati niso bili zadovoljivi. Morda so tudi grafitarji zgubili motivacijo, podoživljajo maj-effekt ali napade mood-swinganja. Ne vem.
Vožnja domov je bila bolj zanimiva, ker sem skoraj spregledala soseda (no, sosedinega fanta). Nisem ga prepoznala, ker ga še nikoli nisem videla bližje kot na 50 metrov. Do včeraj 🙂

Poanta: po klepetu z njim sem ugotovila, da je Slovenija majhna, svet še manjši. Dejansko je frnikola (znana tudi kot kičkugla, vsaj na mojem koncu)… in frnikolanje mi je obudilo celo goro spominov iz otroštva: vse moje Velike (Prve Prave) Ljubezni, vse vragolije, ki sva jih ušpičili s sosedo (ne njenim fantom), igranje osla, hojo po mleko,… Frnikolanje me je spomnilo tudi, da se moram boriti proti statičnosti, da lahko vsak dan rastem, vsak dan zvem kaj novega, vsak dan najdem delček sestavljanke, ki ji bom pri 96 letih (ako bog oz. kdo drug da) morda lahko rekla Jaz. Ne smem zatreti otroka (in otročarij) v sebi, ne smem se prepustiti toku “tako je lažje, obnašaj se letom primerno, umiri se, ustali se, nehaj opazovati, nehaj videti, nehaj misliti“, boriti se moram proti samotarstvu, ker vedno znova ugotovim, da sem kljub vsemu uživanju v samoti še vedno socialno bitje, ki potrebuje druge in drugi potrebujejo mene (upam)… Dovolj filozofiranja, ostalo bom premlela pri sebi 🙂

Najpomembnejša stvar, ki mi jo bo danes dopoldne uspelo narediti, je razapnenje službenega (mojega) grelca vode 🙂 Zadnje tedne pušča grelec v vodi (za kavo, čaj) čudne bele kosme… Vem, da ga skrbi, da mi ne zmanjka kalcija za kosti, vendar mi ni treba zraven dobiti še poapnenja žil?! Ali pač?!

Naj bo danes običajen dan, lahko je tudi preveč običajen. Proti večeru razapnim še njega :mrgreen:

Vaške kronike in mali Svet

Vsaka vas je mali svet. Tudi vsako selo je mali svet. Za vsak slučaj, da ne bi kdo mislil, da zanemarjam zaselke 😆

Ker je Zvita opisala nekaj cvetk s travnika Ljudi iz pi*ke materine in ker je mislila, da se meni vedno samo smeje (no ja, skoraj vedno pa res), sem se odločila predstaviti en ali dva vpogleda v našo vaško kroniko.

Vas (ves, selo, village, Dorf, aldea) je Mikrokozmos, mali Svet, v katerem se dogaja dobro in slabo, veselo in žalostno, komično in tragično, pa še cel kup bedarij na kvadrat. Mestjanarji (ljubkovalni vzdevek za prebivalce v mestnih blokih) pol tolko ne doživijo, vsaj mikroskopskih stvari, kot se dogodi običnemu seljaku ali vaščanu 🙂

Pri nas na vasi se (skoraj) vedno ve, katera krava (dvo- ali večnožna) bo povrgla, kdo je bil bik (dvo- ali večnožni), ki je daroval osnovno sestavino. Tako pač je in nič drugače. Mene te stvari običajno zaobidejo, ker kot netipična vaščanka ne sedim vsak dan po tri ure na oknu in ne opazujem vse kravc in bikcev, ki gredo mimo. Tudi ne hodim na tržnico in ne počakam sosede, ki pride z avtobusa samo zato, da bi izvedela kdo kaj komu zakaj in kako. Pač ne 🙂 Na mojo žalost (ali nesrečno informiranost) uspem ob enkratnem obisku avtobusa izvedeti vse za nazaj in naprej. Oh ta nesrečna globalizacija :mrgreen:

Zadnjič enkrat sva z očetom premlevala, koliko starejših moških (60+) še imamo v naši in najbližjih vaseh. Ugotovila sva, da bore malo. Naštela sva jih dvanajst (!), ki so se na tak ali drugačen način obesili, tri je pobrala pijača, dva rak. Krasna statistika, sploh tista s štrikom. Zdaj se pa sprašujem, kaj je botrovalo popularnosti štrikovja? Babnce ali kaj drugega?

Pred leti smo imeli pri sosedih diskač-wannabe, ko pretepi, vpitje, lomastenje in dirjanje z avtomobili po naši ubogi vaški stezici ni bilo nič eksotičnega. Psi lajajo, karavana pa gre naprej :mrgreen:

Najbolj smešno pri vsej stvari je, da občasno na avtobusu vidim (10 let mlajšo) sosedo, s katero tu in tam spregovoriva kakšno besedo, nisem pa vedela njenega imena (je priseljenka zadnjih x let) … zadnjič pa sem jo našla na Facebooku 😆 Svašta. Našo vas sva povzdignili v informacijsko dobo.

Zvita, vidiš, tudi mi smo v v pi*ki materini, le da je druga 😆

Naslednjič v Vaških kronikah o multinacionalni razširitvi naše vasi bogu za koleni…

Špecjaln Golaž (bolj za ženske)

Previdno, ta golaž (goulash, Gulyás) je res špecijaln, sploh zato, ker je sestavine zelo težko dobiti. Tudi meni, čeprav avtorici tega recepta, žal še ni uspelo preizkusiti, kakšen okus ima, ker ne dobim sestavin – niti v Merkatórju, niti v Lígroju, Hofférju, Tušú, Sparú, Vse za 1 euro, Vse za 2 eura ali v Vse zastonj. To ni bila reklama, ampak le navedba golega dejstva: vsega se pri nas ne da dobit.

Originalen recept je sicer bolj pisan na kožo ženskam, a se ga da enostavno prirediti tudi drugemu spolu. Ali pa tretjemu. Odvisno od preferenc :mrgreen:

Torej… Potrebujemo naslednje:

Sestavine: Ewan McGregor, Christian Slater, Richard Dean Anderson “MacGyver”, Johnny Depp, Val Kilmer, Jude Law, Antonio Banderas, Tom Hanks, Jack Nicholson, Bruce Willis, Mel Gibson, Billy Crystal, Ray Liotta

Osnovne začimbe: Robert Downey Jr., Vin Diesel, Jet Li, Jackie Chan, Matt Damon, Tom Sizemore

Pri začimbah načeloma velja “manj je bolje, ampak to ni nujno res”, tako da si dajte z njimi duška, uporabite jih, kolikor vas je volja.

Osnova: Vzamemo Ewana Mcgregorja, ki ni pocukrano lep, je pa zanimiv in simpatičen že skoraj na deviantski način in mu dodamo Christiana Slaterja, ker ni preveč “buffy” in ker stoji na realnih tleh (če ne drugega, zaradi svoje višine, pa še s čolni se dobro znajde). Dobro premešamo. Dodamo MacGyverjevo iznajdljivost in vsestranskost, Johny Deppovo vsepričujoče dah-jemanje, Val Kilmerjevo robustnost in ja, plave okice (okice niso nujne), nato še odmaknjenost in androidsko naravo Jude Lawa, kožni odtenek in temperament Antonia Banderasa, na vse skupaj pa vsujemo še preprosto vsakdanjost in globino Toma Hanksa ter šarm Jacka Nicholsona. Ponovno premešamo in pustimo vreti vsaj 15 minut.

Zatep: Medtem, ko se osnova mehča, zmešamo zatep iz drzne osorne predrznosti Bruce Willisa in norosti v stilu “Mad Max” vedno krasnega Mela Gibsona. Preden z zatepom zgostimo osnovo, mu lahko dodamo še humornost Billa Crystala in čarobno spogledljivost Raya Liotte.

Zatep vmešamo v osnovo in počakamo, da se nekoliko zgosti. Preden postrežemo, dodamo ščepec smejalih gub Roberta Downeya Jr., globokega glasu Vin Diesla, privlačne eksotičnosti in ostrine Jet Lija, smešnih akcij Jackie Chana, mladostno svežino Matta Damona in pogled Toma Sizemora.

Golaž lahko še dodatno začinite, pri tem ni omejitev – vse je odvisno od tega, kar vam je všeč: večji kosi, bolj šarf okus, milejša zaokroženost… ni omejitev.

Če bi bilo kaj pravice na tem svetu (pa je ni), bi iz tega golaža morali dobiti vašega idealnega partnerja na tem svetu. Če vam golaž ne uspe v prvo, drugo ali tretje (ker vam seveda ne bo), ne obupajte. Še vedno je življenje po smrti :mrgreen: In onostranstvo, kjer se dobijo meni še nepoznane začimbe ali celo osnovne sestavine.

Zdaj pa oblecite predpasnik in veselo na kuho. :mrgreen:

Pa dober tek.