Category: razmišljanja

Živim se vse zgodi, tudi Debian paketi in ambrozija

  By , ,

Pred letom dni je bilo vse drugače. Takrat sem bila (le) utrujena asistentka in pretežno Windows dekle – danes se hecam z Debian paketi, pred 14 dnevi z animacijo, že več kot pol leta s Python skriptami… Kaj vse izveš in se naučiš, ko si postavljen pred dejansko nalogo, o kateri imaš malo ali nič pojma, imaš pa internet, voljo in malho radovednosti! Ne se čuditi, če naslednjič navržem pametno opazko v stilu “Te bom dpkg -r-jala!” ali pa “Ma daj, naredi debuild svoje krame, vrži v kombi in to je to!”.

Napovedane sončne nevihte me strašijo – kaj če ne bo več interneta? Najbolje, da ga za vsak slučaj zdownloadam na disk, zapečem na DVD in za ziher še sprintam. Obljubim, da bom doma posadila pet novih dreves.

Vir: google images 🙂


Pred dvema tednoma sem izvedela šokantno novico glede obstoja rastline po imenu ambrozija (angl. ragweed, lat. Ambrosia artemisiifolia). Bila sem prepričana, da je ambrozija le hrana bogov, pa ni! Gre za eno izmed najbolj alergenih rastlinskih pošasti. Še dobro, da sem bila ves teden prepričana, da so med slovensko Bistrico in Pragerskim ob železniški progi pravi nasadi te rastline… nakar poguglam in ugotovim, da temu ni tako in da gre za podobno rumeno cvetočo rastlino, imenovano navadna zlata rozga (angl. goldenrod, lat. Solidago virgaurea). Rastlini velikokrat zamenjajo (mhm, kriva!) zaradi podobnih cvetov, vendar se bistveno razlikujeta v obliki listov… in še čem. 🙂

Zlata rozga:

Vir: google images 🙂

Ambrozija:

Vir: google images 🙂

Zdaj veste, da ne boste širili napačnih informacij in živeli v strahu pred alergijsko epidemijo 🙂

Saj pravim, živim se vse zgodi. Slava in čast internetu!

Morali bi morati malo manj

  By ,

Praznim glavo, opažam stvari, ki jih do danes nisem. Tisto lepo drevo na hribčku, cerkev, skale nad bajtami, tablo za Dobovec, koruznik in košarkarski koš. Griči so večinoma pokošeni, lahko voham seno, če bi bilo. Voham ga v mislih, tistega, ki sem ga v soboto vohala na Štatembergu.

Berem knjigo ‘Loving what is‘ in tuhtam, kako se lahko spremenim… Če ni to ravno to, o čemer že razmišljam nekaj dni – da dvomiti je zdravo, še bolj pa živeti z naravo, in da ni je letne klime brez brezvezne rime kot ne vlaka z zračnico brez tlaka.

Cover of "Loving What is: How Four Questi...

Cover via Amazon

Anyways… Predvčerajšnjim so me birokratske mahinacije vrgle s tira. Vedela sem, da se ne smem razburiti, ker ženska, s katero sem govorila, najbrž ni ničesar kriva. Skoraj ničesar. Gora brezveznega papirja, gora dvoumnih in pomanjkljivih navodil. Delam sama 100% 24/7? Ne, ne morem. Torej? Kot je rekel moj afriški prijatelj Vukosi – Vima: ‘If life gives you red tape, make ribbons.‘

Še nedolgo nazaj sem se resnično razpizdila zaradi umazane posode v umivalniku. Ni mi bilo jasno, zakaj je nekaterim tako faking težko odpreti vrata pomivalca, ki je direkt pod koritom, in posodo dati vanj? Zakaj, zakaj, zakaj? To se ni zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, dogajalo se je vsak teden, skoraj vsak dan. Morali bi pospravljati za sabo, morali bi dajati posodo v pomivalca, morali! Ker je niso, sem bila slabe volje. Logično, ne? Ne. WTF?!

Čemu, zakaj in komu na čast: ja pa kaj če se z lončkov cedita voda in mast? Morala bi, moral bi, morali bi so bili moji največji sovražniki, možganom so pošiljali signale, da se to tako ne dela, da tako ni prav, da..da…, dokler jih nisem poslala na Maldive, ker tja so pa res morali!

Čudež, kar naenkrat se več ne jezim. Umazana posoda v umivalniku? Že mora biti tako. Razumem, da je potrebno težiti otrokom (po možnosti lastnim), da se navadijo reda, čistoče inu kulture, da ne ratajo runklasti dedi in nemarne babure, a da bi vsakič težila odraslim 20+ osebam — nak, to ne bo več del moje nature.

Kaj vse človek ne spesni, ko bi moral pisati poročilo… Zdaj ni več izgovorov, žive žabe me čakajo, moram jih pojesti, preden se usmradijo.

I always wondered...

I always wondered… (Photo credit: sparkica)

Enhanced by Zemanta