Category: razmišljanja

Špageti vestern in malo nočne ljubezni

  By , , ,

Ves večer in še malo se mi po živčkih sprehaja melodija iz vesterna The Good, the Bad, the Ugly, morda tudi zaradi vetra, ki zavija okoli vogalov. Malo prej je po štrikanem vzorcu naključij in šnofanja po jutjubu doživela digitalno realizacijo.

Danes bi se naj še videl utrinkast roj, zato sem polna upanja kar bosa odstopicljala v zametek viharja zunaj. Takoj ko sem zaprla vrata za seboj in se zastrla v nebo, sem ga videla. Enega samcatega. Veter mi je kuštral lase in jih prepletal v sračje gnezdo. Okna v bajti so žvižgala (in še žvižgajo), kot da imajo koncert, zunaj jim je spremljevalno zvočno kuliso delalo šumenje listja, dihanje trave in neslišen zvok samote. Mesto, na katerem sem stala, ni bilo pravo. Odtacala sem po pločniku in se skoraj zalepila na sveže prepleskane rešetke, ki varujejo kletna okna. Na srečo je barva že nekoliko prijela in uspelo se mi je rešiti brez žaganja stopal.

Legla sem na travo in se zazrla v zvezde. Misli so med preštevanjem letal odfrčale beyond. Prezgodaj je še za njihovo razpršitev v veliki kruti in temni svet.

Uživajte v tara-ra-ra-ra in bodite nocoj (danes) malo good, malo bad in malo ugly 😉 Grem še za trenutek zret v zvezde…

Moj prvi in pravila igre

  By , , , , , ,

Opozorilo: objava vsebuje nekaj eksplicitnih besed, ki niso primerne za tiste s šibkim srcem in za mladoletne :mrgreen:

Zgodilo se je. Vedela sem, da se slejkoprej mora. Enkrat sem morala zgubiti nedolžnost, pa če sem se še tako dolgo izogibala in upirala.

Moj prvi. Malo boleč, malo krvav in nepozaben.

Dandanes nisi inteligenten, če nisi nesramen. Dandanes nisi inteligenten, če nisi cinično-sarkastično žaljiv. Dandanes nisi inteligenten, če komu nameniš lepo in malo zafrkantsko (med vrsticami) besedo. Dandanes si idiot, budalo in navadni bebec, če poveš kaj pozitivnega. Dandanes si stereotipna metlica za školjko, če že apriori ne nasprotuješ vsemu, kar vidiš, prebereš ali slišiš. Dandanes si bizgec, pizda in zahojenec, če ne pljuvaš za zabavo po ostalih. Dandanes si živina, če si popolnoma anonimen. Dandanes si Nadčlovek, če anonimnost uporabiš za izjavljanje nesramnosti, klepanje megle in zabijanje drugih. Dandanes si pasji kakec in posrani biser, če iz nekaj stavkov še ne veš vsega o človeku in ne poznaš v nulo njegovega miselnega toka. Dandanes si fukjenec, kmetavzar in runkl, če koga pohvališ. Ja, tako je dandanes.

Moja reakcija je pretirana, pa vseeno. Saj sem napisala, da je bil moj prvi, malo boleč in malo krvav… Za kaj gre? 😈

Nadčlovekica z vzdevkom Saša Leva me je razkrinkala, mi vzela nedolžnost, pa še to ne tukaj, ampak kar pri selemjanu.

Citiram:

Saša Leva | 6.08.2008 ob 17:22

Ojoj Sparkica! Kaj naj rečem, razen tega, da si res lepo povzela vse stereotipe, ki zaradi tebi enako mislečih, otežujejo vstop, tudi samo za nianso, drugačne mentalitete v družbo. Jej, hi5 for u! Te pa ti želim še naprej prijetno mentalno stagniranje ob gledanju seveda španskih žajfnic, pa šrotanja od glasbe v nemščini in finščini in kuhanju s palčkami.

sparkica: “Držim pesti za izpite. ;) Na tvoje objave bom zvesto, pridno in potrpežljivo čakala do konca sveta ;) Potem pa še malo :lol:”
… prav imaš, samo smejim se lahko; zelo zelo na glas. Pa le previdno ob zvestem, pridnem, potrpežjivem in sploh ne patetičnem čakanju.

pa srečno :)

Saša Leva | 6.08.2008 ob 18:06

Piha, grize, praska, ščipa, brusi kremplje … hihi … divje:)

a da se poznava praviš? joj, jaz sem pa mislila, da sodim o tebi samo na podlagi tvojih bisernih komentarjev, šment, moja zmota

pa ja, v bistvu sem kr dostkat padla, tud na glavo ja … vidiš, to in dejstvo, da sem leva, sta moja izgovora, kateri so pa tvoji? (po abecednem redu prosim :) ) ne ne, sej se hecam, samo retorično vprašanje je bilo, da ne boš zdej res začela naštevat

punca, daj umiri se malo, to še napišem, potem pa ti prepuščam vse žaromete v rubriki komentarji.

Aja, pa prijetno igranje na slivi, čau.

Priznam. Sem budalo, zahojenka, idiotka, fukjena kmetavzarka, bebka, tepka, stereotip na kvadrat, drekec pekec, pasji kakec in zadnji biser od gnoja na zemlji. Mea culpa. Mea culpa. Sploh se ne poznam, vsi drugi me bolje poznajo. Živim v stereotipih, vsak dan: če že ravno ne programiram, rišem, pišem doktorata, pišem bedarij po blogu ali spim tiste 4 urce, ki mi ostanejo od dneva, potem neprestano gledam mehiške nadaljevanke, ker drugega nimam. Uboga reva sem, ki posluša le glasbo v nemščini in finščini, ki kuha s palčkami in je pomije. Patetično čakam, da se me bo kdo usmilil s kakšno objavo, ker ne znam živeti. Tiho ždim v kotu pod mizo, v temi, jokam, izgubljam razsodnost, blup, biip, kvak, koliko je dva plus tri, babe so za štedilnik, moški je moj gospodar, o bog usmili se me s strelo. WC papir je samo za brisanje riti, jaz sem ovca, beee, francoščina je le za romane, beee, Sidharta naj poje v nemščini, da bom razumela, o čem poje, beee beee. Imejte me radi, šmrc, grem si rezat žile, ne prenesem več tega, neeeeeeee…

Povzetek: Ker so nekateri ob rojstvu prevečkrat padli na glavo, jim občasno zmanjka kisika in zato pišejo le inteligentne komentarje.

Mojemu prvemu sem namenila čisto preveč časa. Ker prvi verjetno ne bo ostal zadnji, bom napisala pravila igre, ki se jih bom na svojem blogu striktno držala, pa če bodo padale sekire. Kdo ve, morda bo prej konec mojega patetičnega sveta.

Pravila igre:

  1. Tukaj se ne žali.
  2. Kritiziranje je dovoljeno, a na kulturen način. Dovoljena je tudi uporaba eksplicitnih besed, vendar ne sme biti kršeno prvo pravilo.
  3. Če se ti zazdi, da si nadčlovek in popoln, vseved in pametovalec, zajemi sapo in se vsaj petkrat zaleti v zid, nato pri priči zapusti ta blog.
  4. Vsak kršitelj zgornjih treh pravil bo označen kot neželen komentator, njegovi/njeni komentarji pa kot konzervirana svinjina in bodo zaradi tega tudi izbrisani.

To je moj blog, moj svet, v katerem mi ni treba gledati vseh imbecilov, bacilov in virusov iz realnega sveta.

Saša,ljubica, I don’t give a fuck :mrgreen: Tudi jaz te imam rada :kiss: :love: :inlove:

Mokra razkritja

  By , , ,

Mirno kri. Nič hudo žgečkljivega ne bo, razen če vas žgečka trava po podplatih, ko hodite bosi po njej 😆

Za danes je bil planiran uvajalni planinski izlet najprej na Okrešelj, v naslednji fazi na Kamniško sedlo in ako-bog-da (pa ni!) še na Brano. Za nas, stare gorske mačke (oče, Sparki in moja majhnost), je bilo vse skupaj kot sprehod po domačem dvorišču, za preostale pohodnike pa jekleniški in klinasti krst. Trije so ga uspešno prestali, ena oseba pa je predčasno zaključila trofazni eksperiment na prvi bazi.

Ker je na Kamniškem sedlu začelo deževati, smo se hitro pobrali proti dolini. Brana je šla v Maloro. No, dejansko je še tam, kjer je bila, pa saj se razume, kaj sem hotela povedati 😀 Vmes je za nekaj trenutkov padalo tudi babje pšeno (drobna ledena zrnca), po poti je tekel potok, skale so bile spolzke, pelerina ni več držala vode na zunanji strani, a jaz sem, zanimivo, kljub vsemu imela čas brskati po dilah (=podstrešje) za razodetji. Malo pred zajlami (=jeklenicami) in klini je začelo grmeti in bliskati, dvakrat je vsekalo blizu nas (50 metrov stran), kar je sprožilo dodatni miselni preskok v moji buči.

Razkritja, fino namočena z dežjem, v alinejah, ker sem prelena za lepo povezane misli in rdeč tepih, ki ni leteči:

  • Sem majhna vsaj v treh pogledih.
  • Imam dovolj in še malo več kondicije za hribolazenje. Med fotkanjem sem velikokrat ostala zadaj, potem pa tekla, da sem dohitela ostale. Še lahko hodim in niti ne čutim neke utrujenosti.
  • Potrebujem nove pohodne čevlje. Bemusunce 🙁
  • Nekateri ljudje so čudni še bolj kot jaz. Ne smotani, ampak čudno čudni, kot da bi jim manjkal kak lot na matični plošči.
  • Izzivanje ljudi na kolesarski dvoboj, kjer izzivalec trenira skoraj vsak dan (in hkrati podcenjuje izzvano), izzvana pa “trenira” enkrat na dva tedna, se mi zdi zajebavanje. Kljub temu bom izziv morda sprejela. Iz čiste hudobije :mrgreen:
  • Zakaj se nekateri odločijo za plezanje? Plezanje (tisto čisto pravo, ne po varovanih poteh) me hudo mika, a danes kolegu vseeno nisem znala razložiti, kaj je tako privlačnega.
  • Po tistem, ko bom napisala Njega, si hudo želim početi kaj drugega. Vem, da se bo to marsikomu zazdelo bedarija in stran vržen čas, državni denar, življenje… a On nisem jaz. Sanjam je treba dati priložnost.
  • Plehkost, prenarejanje in dvoličnost je mogoče najti tudi v eni sami osebi. O šit. Kot da bi gledala gledališko predstavo o predstavi z zanič igralsko zasedbo, s še slabšo vsebino in grozljivo izvedbo.
  • Vseh ljudi ne morem osrečiti, nasmejati in jim pomagati, pa če si to še tako želim. Premalo me je in premajhna sem.
  • Veliko ljudi me ne jemlje resno. Na poti gor smo srečali gručo gornikov, ki se je vračala dol. Eden izmed njih je rekel “A bo šlo?”, jaz pa sem mu povedala po resnici “Šala mala!” Prhnil je skozi nos, se dvomeče zasmejal in rekel nekaj takega kot “A ja (to pa ne)”. Prosim? Nisem bila ne zadihana, ne rdeča, skakljala sem kot ponoreli hibrid med gamsom in ovco in slikala, on pa zaradi moje majhnosti upa dvomiti vame? O gorski Bog, malo manj Ega v gore, da se taki pacienti ne spotaknejo čezenj. Naslednjič bom šla v popolni bojni gorski opremi na sladoled. Me zanima, če bo kdo upal podvomiti vame 😈

Dan je bil in ni bil poseben. Strele so me naučile, kako blizu roba nezavedno tacam. Čez malo več kot štirinajst dni sledi naslednja tura, najbrž na Mrzlo goro. Morda že z novim fotkičem… Bomo videli, je rekel slepi.

Obvezno še nekaj fotk, da ne boste podvomili vame…

Krhkost
Oznanilo
Nežnost
Biseri
Mreža
Oranžka
Zapravljene priložnosti
Modrooke
Pegice
Zarjavele trobente
Samotar
Kamniško sedlo
Grozeča megla
Rumenooka
Rumenka
Sladoledni prah
Ogenj
Urok
Kljubovanje
Žilavost