Božično-novoletne potrošniške mrzlice je zaenkrat konec. Teh praznikov me je groza. Groza me je tega, kar so postali. Za prve kupovanje daril, pričakovanje daril, za druge čakanje na to, da vse skupaj mine, za tretje prikaz, česa vse nimajo in česar si ne morejo privoščiti, za četrte priložnost, da se izkažejo s svojo dobroto, prijaznostjo in obzirnostjo, na žalost so ti zadnji niso v večini, za pete … in tako naprej in tako dalje do konca sveta, ki nas je zaobšel.
Christmas shopping (Photo credit: Peter Hilton)
Dobra stran praznikov je, da smo lahko doma. Le kdo ni rad doma? Recimo tisti, ki so ostali brez služb? Boljše vprašanje je, kdo bi rad bil doma? Kaj se je že zgodilo z referendumom o odpiralnih časih trgovin? Kdaj smo postali monstrumi, ki silimo ljudi delat petek in svetek, za to da lahko gremo na nedeljsko pohajkovanje po trgovinah?
Oseba, ki mi je blizu, je za novoletno darilo od delodajalca dobila odpoved. Kako lepo od njega, da se je spomnil nanjo. Druga oseba, ki mi je še dražja in ki mi je dala življenje, je utrujena in tudi nje je groza, ker bo morala zaradi pokojninske reforme še sedem let preživeti v kačjem gnezdu, kjer se še kače začenjajo boriti za obstanek in ne le tisti, ki padejo vanj. Kako je lahko tako hudo, če je sedem pravljično število? Tako pač je, če še veš, kaj pomeni biti pošten in nimaš strupnikov.
Par dni nazaj sem se dobila na čaju s starim znancem iz blogerskih časov, beseda je nanesla tudi na politiko in moj zadnji blogerski izbruh na tem sicer dokaj a-političnem blogu, da ni dovolj, da gremo na proteste. Dal mi je misliti. V Sloveniji, kjer nas je borih 2 milijona, je zelo verjetno težko najti ljudi, ki niso vsaj v drugem kolenu povezani s kom iz politike – sestrična tega, svakinja onega, brat tretjega, tast četrtega. V moji (politični) naivnosti se mi je zdelo, da bi zamenjava celotne garniture – opozicije in koalicije – prinesla prvo resno spremembo. Pa bi res? Ali bi poleg stricev in tet iz ozadja začeli govoriti še o sestričnah in tastih iz ozadja? Mislim, da smo zreli za edino racionalno rešitev vseh naših problemov: Slovenija mora takoj in v največjem možnem obsegu začeti vlagati v vesoljski program. Plinovod? Prosim vas lepo. Plinovod nam bo kvečjemu povzročil dodatne zaplete, pri vesoljskem programu pa lahko dobro besedo za nas zastavi astronavtka slovenskega porekla z indijskim imenom.
ISS014-E-09992 — Astronaut Sunita L. Williams, Expedition 14 flight engineer, participates in the mission’s third planned session of extravehicular activity (EVA) as construction resumes on the International Space Station. Astronaut Robert L. Curbeam, (out of frame), STS-116 mission specialist, also participated in the 7-hour, 31-minute spacewalk. (Photo credit: Wikipedia)
Zgraditi moramo vesoljska plovila, ki bo na krovu nosilo toliko oseb, kolikor jih je v Sloveniji tako ali drugače zlorabilo svoj položaj, pooblastila, kršilo osnovne človekove pravice, pohodilo dostojanstvo malih ljudi, uvedlo novodobno suženjstvo in tako naprej po seznamu grozodejstev, ki s(m)o jih ljudje sposobni delati drug drugemu. Seveda ideja z vesoljskim programom ni zrasla na mojem zelniku (pri meni ne rase zelje, kvečjemu koruza), o tem je pisal že pokojni D. Adams. Če bi to njegovo briliantno idejo uspeli realizirati, bi (1) imeli dovolj služb, ker oseb, ki bi potrebovale zunaj orbitalni prevoz, ni malo, (2) skrčilo bi se število ljudi, ki bi hoteli na hiter način zaslužiti s teptanjem življenij drugih – vsem takim bi podelili vovčer za potovanje s prototipi, (3) tujina bi po uspešnem zagonu želela uporabljati naš model in bi začeli naročati plovila… Možnosti je veliko.
Ne znam si predstavljati, da bi si (vsi) gospodarstveniki in trenutna politična srenja želeli sodelovati pri uvedbi vesoljskega programa, kaj šele sofinancirati tako učinkovito palico (korenčke si jemljejo kar sami), zato predlagam, da uporabimo crowdfunding ali crowd financing. Če smo spretni in nekoliko zviti, ne bodo mogli dovolj hitro spremeniti zakonodaje, ki bi prepovedala tovrstno zbiranje virov za sistemske palice. Začnimo na SSG – Start Some Good. Dejansko bi naredili dobro: naš cilj ne bi bil zaslužiti, naš cilj bi bil očistiti telo, ki mu pravimo država, očistiti telo, ki mu pravimo svet in naš projekt bi bil klistir. Če to ni dober cilj, potem pa res ne vem… Kdo je z mano? 🙂
