Category: razmišljanja

Eksplicitno o eksplicitnem ali porkamotorka!

  By , , , ,

Včasih me prime, da bi se ves dan le eksplicitno izražala. Če rečem črnemu črno in belemu oranžno, ja, gre za koljnjenje (ne koline!) in frdamaniranje. 😆 Preklinjanje torej. 😀

Pravijo, da se preklinjanje za dame ne spodobi. Aham.  😯  A ti, ki to pravijo, hodijo kdaj v mojih čevljih? Ne? Se mi je zdelo, da ne. 😈   Sploh pa po vseh teh letih v večinoma večinski moški družbi, kjer se pogovori sučejo okoli gadžetov, geekovskih zadevščin in podobnega, ženska težko ostane fina dama, še manj, če to nikoli ni bila. 😛

Še preden vsi, ki ne odobravate niti občasnega eksplicitnega izražanja, pobegnete, naj vam zaupam eno stvar: preklinjanja in preklinjevalcev je več vrst. O, kakšno presenečenje! 😆 Lahko me obtožite predalčkanja ljudi, vendar ne pričakujte, da se bom sekirala. Ne, niti žagala ne. :bumpy:  Kar pa seveda ne pomeni, da odobravam vse vrste preklinjevalcev.

Preklinjevalce predalčkam takole:

1. Piiiip

Osebki, ki za skoraj vsako ne-eksplicitno besedo uporabijo najmanj eno k*** ali p**** ali j***. Na ameriški televiziji bi v intervjuju z njimi samo piskalo in bliskalo. Osebki tega razreda so dejansko prepričani, da so kul in in in velike živine in oh in sploh in … aja, kje sem že ostala? 😆

Primer dvogovora med osebkom razreda piiiip (P) in naključnim sogovornikom (N):

**** Pozor! Primer vsebuje eksplicitno govorico ******

N: Hej stari, kako si?
P: Jebemti, pizda ej, dobro, u kurac dobro, pizda, sem mislo, da bo šlo vse v kurac, jebemti, stari, pizda no, pa ni šlo, pizda.
N: Čak, a si zdaj dobro al ne?
P: Kurac dobro stari, sem, pizda, pa nisem, pizda. Jebemti, pizda no.
N: ?#$!?

Osebkov tega razreda se izogibam, če se le da, ker se mi ne ljubi skoz poslušat o spolnih organih in njihovi interakciji. Ja, tako je.

2. Frdamanisti, porkisti in bemisti

Osebki tega razreda so dokaj kreativni pri ustvarjanju in uporabi kletvic. Čeprav se občasno poslužijo grdih besed p***, k***, f***, j***** (zvezdice so posledica samodejnega filtra, hehe), se raje posvetijo prilagajanju kletvic trenutnim okoliščinam. V ta razred prištevam tudi sebe. 😀

Frdamanisti večkrat dodajo pred besede frdaman, medtem ko porkisti dodajajo porka (včasih celo samo orka). Seveda gre za isti pomen, le izvor teh dveh besed je drugačen. 😀 Obstajajo tudi mešani frdamano-porkisti in porka-frdamanisti, a v bistvu gre za eno in isto marmelado 😆  Malo hujša podvrsta so bemisti, ki so nekoliko omili besedno zvezo “jebem ti” oz. konglomerat “jebemti”. Namesto tega uporabljajo bemti pred besedo, ki opisuje izvor jeze.

Primer dvogovora med frdamanistom/porkistom/bemistom (FPB) in naključnim sogovornikom (N):

N: Halo stara moja, kako si?
FPB: Dobro, hvala, samo ta frdaman računalnik me jezi. Porkamotorka, da bi najraje uporabila frdamano macolo zanj.
N: Kaj pa te jezi?
FPB: Bemti, vse. No, skoraj vse. Frdaman ventilator se zabaše ravno takrat, ko je najmanj treba. Bemti ventilator.
N: Lubica, prav imaš, na macolo.
FBP: Bemti macolo, tale je premajhna. A mi lahk daš mal večjo frdamano orka-macolo?

3. Pismonoše

Osebki tega razreda redko preklinjajo. Najhujše, kar izustijo, je “pismo”. Zeh. Z njimi je nemogoče učinkovito in zabavno preklinjati.

Primer dovogovora med pismonošo (P) in naključnim sogovornikom (N):

N: Hej, kaj počneš?
P: Pismo, tole me jezi.
N: Aha.

Zeh. Sem rekla. 😆

4. Čistuni

Osebki, ki niti enkrat v življenju niso preklinjali. Bemu resnico, da nikogar takega ne poznam. 😆 Verjetno bi morala v klošter. 😛

Primera ni. 😆

In? Kam sodiš ti, dragi bralec? 😆

Slovarček:

  • kolnjenje in frdamaniranje – umetelno izstreljevanje besednih rafalov grdih, zelo grdih, besed; rafal se lahko prične s frdaman, lahko pa tudi ne
  • frdaman – popačena soseda, opala, beseda sposojena pri sosedih: preklet
  • macola – posebno kladivo, univerzalno orodje za popravilo stvari; popravi jih za večno

Življenjske lekcije, malo kvasa in kvasanje

  By , , , ,

Med tri-urno vožnjo iz Dublina v Galway sem imela čas delati interno inventuro. Zakaj sem napisala interno? Da ne boste mislili, da sem popisovala sedeže, volan, stopalke in šoferja 😛

Dobro no, priznam, nisem delala inventure cele tri ure; za kakšno urco ali dve sem zadremala in morda preletela še del navodil o spešl fu(n)kcijah fotiča. Preostali čas sem pospravljala spomine brez inventarne številke na police možganostroja, jim dodajala barve in posebne oznake, kot so: Strogo zaupno, Spomni se čez 50 let, Ne povej nikomur, niti sama sebi ipd. itd.

Med inventuro in tudi po njej sem se prikopala do pomembnih življenjskih lekcij.

Življenjska lekcija #1: nikoli se ne nažlempaj tekočine (vode, soka) 15 minut preden greš na bus za tri ure, sploh ne, če se bus ne ustavi za piškanje/lulumachen/pipimachen/odvajanje vode. 😛

Življenjska lekcija #2: pobiranje stvari s tal lahko pusti nasmešek na obrazu. Dvakrat sem isti osebi pobrala isto padlo stvar in obakrat sva se oba nasmejala. Bil je eden tistih prijetnih nasmehov, ki te pogrejejo od znotraj, kar tako, brez posebnega razloga. In ne, ni bil Shaun, niti ne Patrick. Verjetno je bil Michael. 😀

Življenjska lekcija #3: Na Irskem je vedno dobro imeti marelo-dežnik. Danes je ene žljkrat rosilo, sijalo sonce, scalo, rosilo, sijalo sonce … Vem, da ste že uganili vzorec. 😀

Življenjska lekcija #4: Clam chowder je vsekakor hrana za dušo. Vsaj v Galwayju.

Življenjska lekcija #5: Veliko znanih pesnikov in pisateljev je irskega porekla. Naj naštejem samo najbolj znane: James Joyce, William Buttler Kvas (Yeast), Oscar Wilde in Jonathan Swift.

Hehe,  še za Obamo trdijo, da je irskega porekla. Njegov priimek bi se moral pisati O’Bama. 😆 Veliko irskih priimkov je namreč na O’ (kar pomeni vnuk). O’Bama je torej vnuk Bame! 😆

Zgodovinski intermezzo … Irska je dežela, ki jo je zaznamovalo veliko nesrečnih dogodkov oz. naključij. Ena izmed najhujših nesreč je bila Velika lakota (Great famine ali An Gorta Mór) v sredini 19. stoletja (med 1845 in 1852), ki je globoko zaznamovala njihovo kasnejšo zgodovino. Takrat je namreč razsajala bolezen krompirja, ki je hudo prizadela več kot tretjino prebivalstva — krompir je bil glavni vir kalorij — in zaradi lakote so bili prisiljeni imigrirati. Več kot dva milijona se jih je razteplo po celem svetu – nekaj jih je s plavajočimi krstami ali ladjami smrti odplulo v Ameriko, nekaj celo v daljno Avstralijo, drugi so se preselili na Škotsko ali šli s trebuhom za kruhom v London. Vse to se odraža v njihovih pesmih, pokrajini in tudi današnjem načinu življenja.

Ludeki tule so pravi štoserji. Ko sem se med dežnim pršcem prebijala do hostla, me je ustavil hecen deda, se mi nasmejal in rekel:

-“Do you know what’s better than pioneer?” (Veš, kaj je boljše kot pionir?)

– “No,” sem se nasmejala nazaj.

– “A pie in your mouth, hehe!” (Pita v ustih!)

Še naslednji dve uri sem se režala na ta račun. 😆

Kot zanimivost: Irci imajo visoko, če ne celo najvišjo, rodnost v EU, vendar na žalost tudi veliko najstniških nosečnosti. Zato se ne čudite, če naletite na plakate, ki informirajo o načinih kontracepcije, o kondomih, o teh in onih zadevah na straniščih, v pubih, v knjižnicah oziroma povsod, kjer se giblje mladina.

Dovolj bodi kvasanja, užijte utrip Galwayja.

img_0690.jpg
img_0695.jpg
img_0697.jpg
img_0706.jpg
img_0769.jpg
img_0774.jpg
img_0827.jpg
img_0831.jpg
img_0857.jpg
img_0864.jpg
img_0866.jpg
img_0873.jpg
img_0877.jpg
img_0882.jpg
img_0888.jpg
img_0898.jpg
img_0900.jpg
img_0905.jpg
img_0950.jpg

Žlehtnoba na paši

  By , , ,

Danes je dan, ko bi najraje bila žleht. Zganjala bi hudobijo, delila nesramne opazke in vsako stvar zabelila s sarkazmom. Pa ne bom, ker me čaka še pomemben opravek: kuhanje paradižnikove juhe za večerjo.

Lahko bi sicer razmislila tudi o nekaterih komentarjih, ki sem jih danes dobila v stilu “si pozabila vzeti zdravila”, “na katerih drogah si”, “kaj kadiš”. Mah, ne bom, škoda časa 🙂 Če ljudje ne razumejo šale, njihov problem, ne moj. Jemanje vsega dobesedno škodi zdravju.

Malo se hudujem, ker je bilo rečeno, da bom ta teden (še vedno je isti teden) dobila dva nova ljubimca: novo računalo in novega fotiča. Seveda še nimam ne enega ne drugega. Najbolj me jezi tole s fotoaparatom, ker čakam nanj že mesec dni. Če ga ne dobim v dveh dneh (jutri ali pojutrišnjem), bom preklicala naročilo in naredila galamasto slabo reklamo za ponudnika. Ker … ne grem se več igric “najprej dajmo ven hudo reklamo in oh-in-sploh-ponudbo, šele potem pa naročimo stvar in bomo videli, koliko ljudi lahko nategnemo“. Takole nategovanje ni niti malo prijetno, a-a.

V sredo grem namreč službeno na Irsko, v Dublin, kar pa ne pomeni, da ne bo časa za fotoseanse s simpatičnimi pegastimi irskimi škrati, ki čuvajo peneze pod mavrico. A slišim slučajno: “Kaj peniš, saj imaš stari fotoaparat!”
Na mojo žalost me je stari fotič že v Luksemburgu pustil na cedilu in javlja napako, ko je najmanj treba.

V četrtek sem se uspela še prehladiti ali nalesti neke brezvezne gripe, za bonus sem dobila vročinski herpes, zmanjkalo mi je fantastične kreme Sikapur, ki bi opravila z vročinskim zlobcem na mah, zunaj se je vsul sneg, kot da smo ga naročili na razprodaji … v glavnem, izpolnjeni so vsi pogoji, da bi naščuvala žlehtnobo na vse, kar se premika ali pa se dela, da se premika.

Ne bom. Ne, ne bom. Žlehtnobo sem pravkar poslala na pašo, daleč stran od civilizacije. Včeraj se je namreč zgodil čudež, upam na še enega in morda še enega, vendar ne drznem podrobneje razpredati o njih. 😛

Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.

Do večernega eksperimenta s paradižnikovo juho vam kličem …