Fluftarska žehta

Danes je dan za fluftarsko žehto. Batko, miške in moja majhnost med pranjem filozofiramo o krivici-prasici, o poštenosti-zblojenosti in o normah-konformah. Jutro spodbudi živčne končiče in očesni senzorji delajo z nadsenzorsko hitrostjo. Batkotove nežne roke ožemajo možganostroj, od katerega se še zmeraj cedi, miški čebljata o popularnih negativističnih pristopih k dojemanju stvari, moja hinavska majhnost se ubada s protislovji med ciniziranjem lastne biti.

Oborožena z nožem cinizma za pasom namreč pridigam o neuporabi cinizma, češ, dajmo se spremenit, dajmo stvarem in ljudem čas, da se pokažejo z leve in z desne, od spodaj in od zgoraj, s slabe in dobre strani. Ironično pri vsem skupaj je, da sem železnega prepričanja, da smo ljudje v osnovi slabi. Ženejo nas čudni tokovi dokazovanja, obvladovanja in prevladovanja nad samimi seboj in nad drugimi. Kot Sparkana Orleanska stojim na braniku, branim norme-nekonforme pred jedkim morjem, ki se zažira v branik in z nožem v roki odganjam pljusk za pljuskom. Sparkana je utrujena. Branik obdan s humorjem, sarkazmom, oplemeniten z zdravo pametjo in s temelji iz armiranega poštenja je načet. Neznanski mlini na veter so sklenili zavezništvo z morjem, vetrnice so razpeli kot jadra in zdaj pljujejo po morju, morski ovni, ki se bodo zabijali v branik.

Dragi Don Kihot, nehaj popivati in nehaj preganjati babnice naokol. Čas je, da spremeniva strategijo. Pokliči me.

Žehta je končana, možganostroj je spet suh. Batko si maže ročice z nežno kremico. Ah, kaj je to? Ob kotičkih oči ima gube. Ah, saj so samo smejalne gube. Miški sta splezali nazaj, da bi spet pognali kolesje, mene pa čaka vadba vloge Sparkane. Kam sem že založila ogledalo … hmm …

Če ti nič ni jasno, nič hudega 😉 Žehte niso tako pogoste.

Can you?

Slovarček:

  • fluftarska – filozofsko luftarska; govorjenje in razmišljanje z glavo v oblakih, kjer je pogled rahlo zamegljen
  • konforma – pojma nimam, se pa lepo rima z norma; morda cikam na prijetno udobnost, lagodje, v katerega smo zašli
  • ciniziranje – dodajanje pocinkanega sloja cinizma

Verižna terapija ali traparija?

Med čakanjem, da se mi na računalnik namesti glomazna kreatura, sem imela nekaj trenutkov zase. Zaznala sem, da se me loteva čudna žalost, bogsigavedi zakaj. Pravzaprav vem zakaj, vendar je stvar tako žalostna, da bi še najbolj žalostni med vami bili veseli in zato ne bom napredala o njej. 😀

Splav na toku misli me je privedel do otoka, kjer je rasla palma spomina, na njej pa kokos, v katerem je bilo sporočilo. Sporočilo se je glasilo: “Pika. Dnevnik.”

Ker sem danes že skoraj ves dan v posebni fazi delovanja, kjer je enostavno komplicirano in komplicirano zelo enostavno, sem sporočilo takoj razumela. Pika me je na Bložiču vprašala, če še uničujem dnevnik. 🙂 Do danes sem ga imela zaprtega v predalu, da ne bi prišlo do samouničenja. Tako poceni je namreč ne bo odnesel. 😛

Ker mi ni bilo za norčije v stilu “odnesi dnevnik pod tuš”, sem za nalogo izbrala izdelavo papirne verige. Verige so skrivnostno večpomenske, kot je večpomenska dvoumnost. 😉

Verižna terapija se prične

Z verigo priklenemo, z verigo sklenemo, z verigo lahko omejimo ali osvobodimo. Kaj od tega je dobro in kaj je prav, je odvisno od vsakega posameznika — tudi od tebe, dragi bralec.

Barve za sivino

Če osebo priklenemo nase, si jo na poseben način lastimo in jo s tem tudi omejimo. Če z verigo sklenemo nepovezane stvari, dobimo Celoto, ki je več kot le vsota posameznih delov. Sinergija. Če sklenemo pretesno, se lahko zgodi, da se Sinergija zaduši in postane le navadna Vsota.

Uklenjene barve

Z verigo nas omeji realnost, če predolgo nosimo zvezdni prah na glavi, vendar se z verigo lahko osvobodimo, če priklenemo svoje strahove.

Verige so šibke ...

Takšne so te verige, dobre in slabe, sive v svoji sijajnosti in sijoče v svoji sivini.

Dobro-slabe verige

Traparija. Saj gre le za nalogo v dnevniku. 😉

Cesarjeva nova ločila

Še v tostranstvu, v deželi z modrimi jezeri, pobeljenimi vršaci in zelenimi dolinami je živel cesar, ki je nadvse ljubil moč in oblast. Zaradi vsakodnevnega dobrikanja ljudi okoli sebe je postal nečimrn. Začel si je domišljati, da ve vse, da edino sam naredi stvari prav in kakor hitro se mu je kdo zoperstavil, ga je dal vkleniti v okove. Vklenjene je nato trpinčil z izlivi besa in žolča, dokler niso belo pogledali in se vdali v usodo “Edinega Prav”.

Nekega dne je cesar med pisanjem cesarskih ukazov pomislil, kako lepo bi se k besedilu podalo več istih zaporednih ločil. Najprej je poskusil s pikami. Zapisal je dve piki (..) in pogledal, kako se bodo odzvali njegovi najzvestejši in najpohlevnejši dvorjani — svetovalci.

Svetovalci so zvijali roke, božali cesarja po kosmatih rokah in zraven blaženi žlobudrali:
Kraaasnoooo, kraaaaasno, vaše visočanstvo!

Cesar je skomignil z rameni in poskusil s tremi pikami (…). Spet je pogledal svetovalce. Pet svetovalcev je takoj padlo v nezavest, trije so zastokali od ugodja, a eden izmed njih je zazehal.
Cesarju to seveda ni ušlo in se je neznansko ujezil. Takoj je zapisal en vprašaj in en klicaj (?!).

Ker po tem fiasku svetovalcem ni več zaupal, se je odločil, da se preizkusi kot ločilni ekshibicionist. Odložil je vrhnja oblačila, čevlje, spodnje perilo in lasuljo.
Svetovalec, ki je po nesreči zazehal in skoraj povzročil incident, se je medtem podvizal pozvati ljudstvo:
Hej hej hi, zberite se vsi, cesar vam ima nekaj pokazati!

Trobente so zatrobile, bobni zabobnali, nožice zacopotale in ljudstvo je pridrlo na glavni mestni trg. Cesarska garda jih je razvrstila: velike nazaj, srednje na sredino in majhne naprej. Komaj so končali z razvrščanjem, ko so se odprla glavna vrta cesarske palače in skoznje je stopil sam presvetli cesar. Nag. Za njim je stopicljala čredica najožjih svetovalcev, ki je v rokah nosila svitek papirja, črnilo in pero, alkoholni flumek, za vsak slučaj, če pero ne bi pisalo, in vadnico ločil.

Cesar se je postavil pred urejeno množico, dvignil roke in nagovoril ljudstvo:
Dragi moji ludeki, vsi ste nesposobni imbecili, samo jaz delam prav, vi nimate pojma!”

Ljudstvo je zaploskalo.

Ker imam vedno vse prav in ker ne prenesem kritike, pričakujem, da mi boste vedno pritrdili!

Ljudstvo je zaploskalo, dva ali trije iz množice so celo zažvižgali od navdušenja.

V prestolnici Pametovanja, hudobije in pomanjkanja spoštovanja do drugih, ki jo redno obiskujem, so se pojavile nove smernice. Poglejte, kako dober sem! Nove modne smernice bom delil z vami!
Pomignil je svetovalcem in ti so mu odložili svitek, pero in flumek pred noge ter se ritensko umaknili nazaj na svoje mesto.

Z enim zamahom je razgrnil svitek, pomočil pero in zapisal dva vprašaja (??) in dva klicaja (!!). Ljudstvo je nemo opazovalo in po zadnji piki zadnjega klicaja navdušeno zaploskalo!

To še ni nič!!” je zavpil cesar. Z naslednjim zamahom je napisal tri vprašaje (???) in tri klicaje (!!!).
Ljudstvo je ponorelo, vzklikali so in poskakovali tri metre visoko.

Edina, ki ni poskakovala in se veselila, je bila majhna Spa(r)kica. Popraskala se je po glavi, potem še po nosu, vendar ni nič rekla.

Cesar je padel v trans! Zvijal se je in penil, bongelj mu je tako veselo mahedral naokoli, da so matere svojim nepolnoletnim hčeram zatisnile oči. Cesar je ekstatično pisal vprašaje in klicaje, nizal jih je enega za drugim, enkrat vprašaje, drugič klicaje, pa spet vprašaje (?????????) in spet klicaje (!!!!!!). Ljudstvo je histeriralo, vpili so “Rebelde! Cesar! Rebelde! Cesar!”, nekaj so jih celo morali odstraniti z mestnega trga, ker so se začeli metati v množico. Teh nekaj posameznikov so za prvim vogalom natepli po senci, ki jo je metalo sonce ob dveh popoldne.

Ko je cesar zapisal deset zaporednih vprašajev (??????????) in deset zaporednih klicajev (!!!!!!!!!!) se je ustavil, da bi zajel sapo, popravil bongelj in preveril, če še ima nedeljeno pozornost ljudstva.
Občinstvo je v trenutku obmolknilo, zrli so v cesarja in spoštljivo čakali na njegove besede.

Tako!!!! Tako se to dela v prestolnici!!!!!!!! To je najnovejša ločilna moda!!!!!!!!!! A nisem najmodernejši med vami???!??!??!??!?? Moja ločila so prava!!!!!! Moja ločila so edina prava!!!!!!!! Pisanje desetih zaporednih klicajev in desetih zaporednih vpršajev je čisto normalno!!!!!!!!!!!!!!!! Imam prav?!?!?!?!?!?!?!?!???????

Ljudstvo se je že pripravljalo na huronski “Daaaaaaaa!!!!!“, ko je v ospredje stopila Spa(r)kica, se odkašljala in rekla:

Predragi cesar, meni se pa zdi, da ste goli in neuravnovešeni.

Ljudstvo se je spogledalo, nemo prikimalo, zamahnilo z roko in šlo domov.
Cesarju se je odpulilo, sesedel se je na tla in s prstom risal vprašajčke in klicajčke v pesek.
Spa(r)kica se je ponovno popraskala po glavi, skomignila z rameni, se obrnila na peti in šla s trebuhom za cmoki.

6 mesecev kasneje …

Nekdanji cesar nag preganja čebele po travnikuh in vzklika: “Klicaj! Vprašaj!”.
Svetovalec, ki je pri treh pikah neprevidno zazehal, je prevzel oblast in vlada s pravično roko.
Spa(r)kica hodi po svetu in išče kvante, da bi jih spremenila v metulje.