Izgubljeni raj ali izgubljena v raju?

Nedelja. Klasika: po kosilu krajši dremež, potem kurblanje motorja in brrrm brrrm po ovinkih odkrivati (s)lepote Slovenije. Tokratno potepanje je potekalo brez vnaprej znanega cilja, za začetek je bila misija osredotočena na iskanje dobrega sladoleda v smeri Ptuja.

Spoznanje #1:
Sladoledolizci, sladoledoljubci, naredite nekaj dobrega zase in si pri res dobrem sladoledarju privoščite sladki kornet. Tistih par centov zraven vas ne bo ubilo, bo pa sladoledu dalo piko na d.

Spoznanje #2:
Haloze so. Haloze so izgubljeni (in spet najdeni) raj. Morda ne raj za geekoljupce, hočem-vodovod-ljupce, hočem-pet-trgovskih-centrov-ljupce, vsekakor pa raj za tiste, ki se radi namenoma zgubijo, se igrajo Magellane in Kolumbe na motorju. Ali biciklu. Ali peš.

Spoznanje #3:
Brrm brrmanje z g. Očetom je ornk zabavna zadeva, še posebej, ko GPS ostane doma. Krohotanje ob vedno ožjih cestah, ki se prelevijo v kolovoz in nato nazaj v asfaltno kozjo stezo, občudovanje gričev in gričurin, izohipsastih vinogradov, nekaterih obdelanih, nekaterih zapuščenih, tuhtanje o možnostih dostopa do micenih lušnih bajturin na vrhovih gričev in sporazumevanje brez besed, samo z iztegnjeno roko ali kimanjem z glavo.

Spoznanje #4:
Pretresena sem bila ob misli, ali še sploh kdo živi v teh lepih koncih, ali jih je vse odgnala nuja po preživetju … S krompirjem z vrta ne moreš kupiti traktorja in kako sploh ti ljudje snegujejo (se ubadajo s snegom) pozimi? Videti ni bilo žive duše.

Za en dan sem bila izgubljena v raju. Vinogradniški džungli. Večina vas še nikoli v življenju ni bila (morebiti tudi ne bo) v Halozah, ne da? Lahko pa greste, pojdite na izlet pogledat, kje se vino rojeva … ali umira.

Generali generalizacije in štorija o Eskimih

Enkrat nekaj let nazaj (definitivno po letu 2000) nam je nek profesor razlagal, da imajo Eskimi vsaj sto različnih besed za sneg. Verjela sem. Danes pa preberem v knjigi iz leta 1994, da je bila vse skupaj ena velika nesrečna potegavščina oziroma zgodba, kako iz muhe nastane motorni zmaj doubledecker z ročno poslikavo in krmiljenjem s strani samega (že mrtvega) Rdečega Barona. Butasto do amena.

Začelo se je s Frančkom Boasom, ki je malce nerodno povedal, da Eskimi ne opisujejo npr. snega na tleh (žlumfrca?), padajočega snega, pršiča in snežnega zameta z besedami, ki bi izhajale iz istega besednega korena, npr. sneg, kot je to v angleščini. Potem se je našel bumbar, kasneje celo zelo pomemben bumbar, g. Whorf, ki je stvar zapisal malce po svoje, češ, da si Eskimi ne znajo niti zamisliti, da bi uporabljali eno samo besedo za vse vrste snega, za hec si je izmislil še tri nove besede.  In potem se je začelo … citiranje, ponatisi, citiranje … končalo se je pri 400 besedah, ki bi jih naj Eskimi uporabljali za sneg. Svašta. 😆 Na tole nategavščino je med drugimi opozorila že Laura Martin daljnega 1986, kasneje (1991) je več prahu dvignil G.K. Pullum, ki je vsem povedal svoje, le na mojega profesorja je zgleda pozabil. 😆

Zdaj veste: če vam hoče kdo prodati eskimske snežne bučke, mu podelite medaljo generala generalizacije in ga preusmerite na ta blog.

Porkaduš pa taki generali. Rdeči Baron, hvala za demonstracijo, lahko greš nazaj počivati.

Priročnik za preživetje

Nimam bratov in sester.
Nimam hiše.
Nimam obstanka.
Nimam jahte.
Nimam 90-60-90.
Nimam lepote.
Nimam stila.
Nimam gomile denarja.
Nimam fensi čevljev.
Nimam gore prijateljev.
Nimam moža.
Nimam otrok.
Nimam ljubezni.
Nimam boga.

Kaj sploh imam?

Imam roke.
Imam noge.
Imam srce.
Imam oči.
Imam dušo.
Imam usta.
Imam nasmeh.
Imam jezik.
Imam sebe.
Imam svobodo.
Imam življenje.

Imam življenje. Ne pustim si ga vzeti. To je vse, kar potrebujem.
… Za zdaj. Vseeno sprejemam prostovoljne prispevke, če se že ponujate 😀

Nina Simone, krasna in modra ženska.