Ko vrag vzame šalo, je heca dost!

Zgodilo se je in se dogaja, da v ločju nekaj poči in v ribniku zabrbota, potem pa se prikaže … smrtno resna jaz. Ojej. Takrat se zamislim, kaj vpliva na to, da se pozabim smejat, kaj mi to preprečuje, koga moram poklicati na odgovornost, komu zaviti vrat?!

Smejalne mišice imam, smejalne gube prav tako, materiala za smejanje tudi ne zmanjka, še posebej, ker sem sama sebi največji navdih.
Kaj mi torej preprečuje, da mi zgornji del glave ne odpade od režanja?

Okužila sem se z bacilom odgovornosti (lat. ridiculus ridiculus odgovornicus), ne prepričujte me, da to ni res! Samodiagnoza še nikoli ni zatajila. Bojda najprej napade šibkejše, to je tiste, ki so že v mladosti podlegli odgovornostni mrzlici in ki so jim za nameček dajali sirup edincev. Obstaja zdravilo, ena sama rešitev je za sivo mrko bolezen resnobnosti. Skuhati moraš zvarek iz 100ml kačjega mleka, dveh zob 300 let stare žabe, ene strune Mozartove violine in pikčastih nogavic. Kje naj zdaj dobim pikčaste nogavice, ko je že vse zaprto!? Vprašanje, če bi zanje dobila bonus točke nazaj na kartico.

Vrag je vzel šalo, zdaj imam tega heca dost!

Vojne, žvižgači in kompromis

To bo težka objava, o žalosti, strahu, zgroženosti in dvomu. Obljubila sem si, da jo bom napisala. Tak je bil moj dogovor s samo sabo.

Neživalske Zverine

V daljavi (tukaj, tukaj in še kje) je polno groze, besa, krvavečih udov, prestrašenih oči; na drugi strani fizično neobstoječega zidu se sončijo od tobaka in kave obarvani zobje, prežeča režeča mačka iz čudežne zahodne dežele, medtem ko gnijoča apatičnost in puhla sebičnost delita karte: svetloba se odbija od njih, podobe smrti, raket, izstrelkov, blaznih ostrostrelcev, podivjanih psihopatov in histeričnih ostankov Ljudi. Današnji Dali in Picasso bi bila bližje resničnosti absurda kot absurdni resničnosti delitve na Pošasti, Zverine in Ljudi.

Strah me je, prvič me je resno strah drugih, slepcev z vidom 20/20, normalnežev z vsemi fobijami na seznamu vseh fobij.

Vsakič, ko se nasmejem, se hkrati zavem svojega strahu, ki ni isti, kot strah bežečih pred umiranjem. Slaba vest zadane kot tsunami: smejem se, ko drugi umirajo. Ne ker, le ko, nekje drugje, stran. Čut za smeh in smešno se potuhne globoko v črnino in potem traja preden spet upa pomoliti glavo iz varnega zavetja, poduhati temačni zrak in skočiti v zrak, dokler se spet ne zavleče v črnino. Kako ne bi, če se dogajajo takšne stvari, kot jih prikazuje posnetek…

Opozorilo: video vsebuje grozljive in krute prizore.

[iframe src=”http://www.kickstarter.com/projects/275961848/witness-to-the-suffering-of-ordinary-syrians/widget/video.html” height=”360″ width=”480″ frameborder=”0″]

Takšni smo: pošastni, kruti, zverine drug do drugega, ne glede na stran, vzrok, barvo kože, jezik, vero.

Piskanje in žvižganje

V obdobju nadzorovanja piškotkov, ki niso pecivo, nekdo v radijski oddaji reče, kako so ZDA bolj odprte, sploh kar se interneta tiče. So res? V isti sapi ta isti nekdo reče, kako smo v EU bolj konzervativni. Smo res? Potem pove, da gre pri piškotkih za regulacijo bolj na tehnični ravni in da se kontrolo nad spletnim pecivom prepušča uporabnikom, medtem ko v ZDA delajo na tem, da bi imeli kontrolo nad vsebino. Kdo je tu nor odprt?

V poslu ni nič zastonj, še najmanj zastonj stvari in analitične storitve.

Piškotki so super, omogočajo boljšo in lepšo uporabniško izkušnjo, zame naprednejše funkcionalnosti na spletni strani (ekhm… ekhm… naštej tri, ki ne vodijo do ‘filter bubble’).  Nekateri stokajo o upadu dobička, jaz pa imam občutek, da lahko končno izbiram svoje stranke v spletnem kurbišču, v katerem se je do sedaj s podatki v piškotkih delalo kot z dekleti v trgovini z belim blagom.

V zvezi z odprtostjo: ste slišali za Edwarda Snowdena, za nekatere junaka, za druge izdajalca, državnega sovražnika, vohuna in človeški izmeček? Najde se sto in ena anketa na temo  ‘Edward Snowden in pravica do žvižganja‘ ali ‘Junak ali junec?‘ z odgovori, ki povprečnega ne-Američana zmrazijo, kot da bi ga polizala Matilda po čelu, bradi, srcu in zdravemu razumu. Mazanje njegovega imena, izdelava psihološkega profila, na katerega bi bil Freud strašansko ponosen, zatrjevanje ‘skrivnost je skrivnost, četudi škodi človeštvu’ — to je le peščica orožja iz orožarne tistih, ki se igrajo z vžigalicami do kolen v cisterni bencina. Zanima me, kdaj oz. če sploh bo folk skužil, da ni pomemben posameznik – ne Snowden, ne Assange, konec koncev niti Janša izpred 20-tih let, ampak da so pomembna pogumna dejanja in odpiranje oči slepim z vidom 20/20.

Če človekoljubni posamezniki ne bi in ne bodo žvižgali, bomo vsi, razen redkih izbrancev, tenko piskali.

Vsi smo enaki, le da nismo. Veliki brat nas gleda, tudi če mi njega ne. Niso vse teorije zarote teorije in ne vse resnične, a če se o njih žvižga, so po moje vredne pozornosti.

Brezkompromisni kompromis

Kompleksni (ne nujno zakompleksani) ljudje sklepajo kompleksne kompromise. Moj je takšen: če hočem pisati o vsakodnevnih smešnih drobtinicah, bom pisala bom tudi o stvareh, ki so daleč od tega, da bi bile smešne. Moram pisati o njih, sicer me bo razžrlo in zastrupilo še tisto troho humorja, ki trenutno nič hudega sluteč nabira gozdne jagode na črnih obrnkih gozda Domišljije.

Najenostavneje je biti noj in tiščati glavo v pesek, a to še zdaleč ni najpametneje… za obstanek človečnosti.

Rada se smejem, še raje nasmejem, zato ta kompleksen kompromis.

Babe in psihologija za telebajske

Kuća poso, poso kuća, vmes pa nič takšnega, da bi ljudje popadali na rit od smeha. Pritisnjena v kot. Nič se ne dogaja, če se (skoraj) vsak dan na novo sestaviš ob 4.30 (kava, zaganjanje prepoznavanja oblik, barv in obrazov), ob 5.25 spokaš v avto, greš na vlak za LJ,…, greš na vlak za Domov,  izstopiš čez uro in štirideset, če imaš srečo, prešteješ nove golobje kakce na avtu, se pelješ domov, preklinjaš golobe, poješ kosilo in si koma. The end.

To smo obdelali, nič resnično zanimivega, golobji kakčji prirast je v mejah normale, potrebno bo kopati globje. Dobri sproščeni pogovori velikokrat končaju pri straniščnih zadevah. Jaz bom. Brez sprenevedanja: tudi super junaki morajo kdaj na stran. Sprenevedanje je za pusije, mi pa to nismo.

Source: society6.com via Mateja on Pinterest

 

Babe, zdaj smo me na vrsti

Zadnjič je prijatelj načel temo, kako so dedci gonilo razvoja in kako ženske v zgodovini nismo dosegle nič.

A da smo, a res, potem pa naj povemo, kdo so te ženske, aja, a res, a spet ta Marie Curie, kako vedno najdemo samo njo, kje so pisateljice, ki bi lahko stopale v bok z Joycem, kje so, kdo so, eh, Jane Austen je pisala romantične pravljice, ok, ajde, Virginia Woolf, kaj ste naredile ženske v znanosti v zadnjih 100 letih, nič niste naredile, ne poznam nobene uspešne ženske, ker niste tako sposobne kot moški, dokažite drugače! 

roll-eyes

Števec očesnih obratov mi je zabilo do konca.

 

Zakurilo me je, zavohala sem šovinizem, kot pes zavoha staro kost, oboje smrdi kot mrhovina. Been there, seen that. A lot. Mrhovina z ušesi brez posluha za argumente à la:

Back in 1849, it was a pretty big deal for a woman to even try to practice medicine, and medical schools weren’t exactly eager to help a girl out.
~ Top 10 women in science

Sem mu rekla veš kaj, s takšnim obnašanjem ne boš več moj prijatl.

 Prav, pa ne bom!

Prav, pa ne boš… in ne bi več bil, če ne bi skužila lisjaka, mojstra provokacij! Bilo mi je nerodno, ker mu nisem iz rokava stresla vsaj dvajset žensk, znanstvenic, pisateljic, in drugih pomembnih bab. Spomnila sem se Jane Austen, Virginie Woolf, Ade Lovelace, Grace Hoper, Marie Curie, ok, tudi mati Tereze, ki ne sodi v ta seznam, Minnie še manj (miš pa to), Margaret Thatcher (auch) in Angele Merkel. Angelina Jolie itak ne bi štela, glede Bratuškove raje nisva rekla nič.

Za domačo nalogo sem si zadala poiskati še nekaj velikih žensk, da bom vedela za drugič in da mu bom stresala imena iz rokava. Dodajam: Florence Nightingale, Jane Goodall, Mario Mayer, Rachel Carson, Rito Levi-Montalcini, Elizabeth Blackwell, Lise Meitner, Barbaro McClintock, Irène Curie-Joliot, gremo dalje, Murasaki Shikibu, Sappho, Mary Shelley, Emily Dickinson, Elizo Haywood, George Eliot, Marin Alsop, Zaho Hadid, Eve Mansled (se spomnite monologa vagine?), Mary Warnock, še naprej, Hilary Clinton, Ellen Johnson-Sirleaf, Ngozi Okonjo-Iweala… se nadaljuje v moji glavi.

Ženske, ok, še ena stvar, mi smo zajebali, zdaj ste ve na vrsti, da to popravite, zdaj imate šanso, da se dokažete.

Babe (ljubkovalno!), ste slišale? Me smo na vrsti. Najlažje je pa pucat svinjarijo za drugimi. Porkasvet.

Ve ste nam fauš penisa!

Skoraj ista zasedba, kak teden kasneje, isti provokator, tema moški in polurno sedenje na školjki (t.j. sranje) s telefonom v roki. On izjavi, da smo moškim fauš, ker imajo penis in potem je šlo nekako takole…

… slišal sem, sicer iz druge roke, da v stotih letih nihče ni ovrgel Freuda … 

dog_cat

emm… for the record …Freud ni edini… behavioristi… eksistencialist … kognitivci… daj si malo preberi… ne bom se šla feminizma…

bitch-slap

Bitch slap!

 

… in tako naprej … in tako nazaj … do naslednjič.

Med prijateljem in sovražnikom je tanka črta. Odebeli jo kvečjemu pivo, špricer in humor.