… če bi Amiši vozili podatke z interneta do doma s konji in kočijo.
… če bi moški imeli nad glavo znak “prost” ali “zaseden”, na srčni strani Alp, pardon!, trup(Ł)a, pa tablico “všeč si mi, fuŁ” ali pa “ne zanimaš me, spŁoh”.
… če bi se dalo moje sanje presneti na disk kot video.
… če bi lahko brala tri knjige hkrati.
… če bi lahko sprejela vsako (nespodobno) vabilo, ki me zamika 😉
… če bi bilo vse res, kar si želim.
… če mi ne bi bilo treba spat.
… če bi bila kozmonaut 😆
Lani se je dogajalo na veliko, letos se bo še na večje. Smisel je končno našel samega sebe, mene še ni srečal v živo. 
Nekaj sva si sicer dopisovala, ampak takšne dopisne romance niso vredne piškavega lešnika, kaj šele oreha. Nazaj se ne splača gledati, razen v toliko, da se spomnim vseh fajn ljudi, ki sem jih spoznala … in vseh zmag, ki sem jih dobila nad samo seboj.
Doživela sem celo konec sveta… tak lokalni, z omejenim dosegom 😆 .
Spet tečem. Tek je anger management, rešitev za ciklanje v istih krogih razmišljanja. Poezija korakov, ritem srca in puhajoči vdih-izdih. Ni ga lepšega od svetlobe lune in škripajočih korakov po snegu. Svet je samo moj in sama določam meje, kje se konča resničnost in kje se prične domišljija. Nenevarna ninja, ki v temi išče zavetje za svoje fantazije.
Votlost in praznina se že umikata novim občutkom, občutenjem bližine in hipne naklonjenosti drugih bitij. Smešno, zadnje čase se zbujam z metulji v trebuhu. Nekajkrat sem ta občutek zamenjala za jutranjo lakoto… Kak dan ne spim, ker preveč intenzivno sanjam in se zaradi tega zbujam. Niso more, daleč od tega. Tečem tudi, da bi spala. Ne pomaga veliko. Osredotočam se na občutke, ne na osebe, nočem gojiti šampi(n)jonov lažnega upanja. Kljub temu se kdaj zalotim, da lebdim; potem mi pade kamen na glavo in pristanem. Štr-bunk.
Nemir. Pojavil se je slabi dve leti nazaj in zdaj noče oditi. Ni ne slab in ne dober, žene me, da raziskujem svoje strahove, testiram svoje meje in iščem nekaj, kar bi ga nahranilo in pomirilo. Če se ne premikam, se mi zdi, da bom eksplodirala, da se bom spremenila v žarečo kroglo in se razpršila v miljaužent iskric. Vem, kaj me lahko pomiri… vem, kdo me lahko pomiri… on tega ne ve. Mogoče je boljše tako. 😉
Avstralija, Nova Zelandija? Mogoče. Lahko pa se prej zgodi kaj nepričakovanega in prav fantazijsko nemogočega. 😀
Pobiralo me je… Zaprla sem oči in samo uživala, kaj takšnega se mi še ni zgodilo. Na srečo so bile zraven mene samo še tri starejše gospe, ki se niso zmenile zame. Mislim, da sem celo mičkeno zastokala. Bil je moj najboljši, moj nepopisljiv, moj prvi… raviol z rukolo in mascarponejem. Vsak naslednji je ponesel naslado stopnjo višje. Zapirala in odpirala sem oči, brbončicam se je mešalo. Ajd, vem: gre samo za testo, malo skute, malo rukole, omako in mascarpone… ampak, meni se je mešalo.
Nisem bila prvič v tem lokalu na testeninah. Nedobrih testenin v njem še nisem jedla. Ampak tokrat … mmm … ne samo dobro …
Vedno sedem tako, da vidim odprtino v kuhinjo, skozi katero sporočajo naročila in skozi katero kuhar poda pripravljeno mojstrovino. Odprtina je ravno tako majhna, da vidim le kuharjeve roke. Te roke me pomirjajo, ko čarajo. Včasih vidim le sence, včasih ujamem rokav.
“Je bilo dobro?” me je vprašala.
“Ne, ni bilo dobro,” sem ji takoj odvrnila, “bilo je… božansko!”
Bila je prijetno presenečena, ni pričakovala, da se bom tako odzvala. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sem zaznala premikanje za polovično steno, ki loči solatni bar od kuhinje. Obrnila sem glavo in ga ujela.
Za dve sekundi sem se zazrla kuharju v oči. Potem je sramežljivo mrknil za steno. Obrnila sem se nazaj k njej …
“Vse pohvale kuharju.”
Spet sem jo ujela nepripravljeno.
“Danes bom sanjala te testenine.” Zasmejala se je z mano vred.
Zaprla sem vrata za seboj. Prisegla bi, da me je spremljal par oči. 😀 Z nasmeškom na obrazu in s tistim prijetnim občutkom tam… pri želodcu … sem odpeketala nazaj v službo.
Nekaj vam povem: tale kuhar je hudo simpatičen, kar je sicer fajn, ni pa poanta te štorije.
Poanta te štorije je ta: on kuha s srcem. In to se pozna.