Category: razmišljanja

Where stories begin

  By , , ,

Where stories begin, originally uploaded by sparkica.

Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave:

A) ali bo zamrznila in odpadla,
B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali
C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika.

Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej.

Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov.

Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme. 🙂

Vse ima svojo ceno

  By , ,

Obljubljal je neomejeno moč, vsemogočnost, nesmrtnost … ampak za kakšno ceno?

Pogledala sem ga, ne vem zakaj… kar znašel se je pred mano: Afro Samurai: Resurrection. Najprej je bilo wtf?!, potem je bilo omg?!, zatem pa huh… Prvo (wtf), ker je samurai Afro temnopolt (never seen afro samurai before), drugo (omg), ker mi najprej ni bilo čisto jasno, zakaj je zgodba takšna kot je (seveda nisem poznala predhodnje serije Afro Samurai). Tretje (huh) se je zgodilo čisto spontano – pač podoživela nekaj situacij iz lastnega repertoarja. Ne bom ti pokvarila veselja in želje po gledanju 😉

Vse ima svojo ceno: ljubezen, sovraštvo, maščevanje, moč. Ljubezen — klišejska krasotica, zaradi katere letiš brez kril in živiš brez hrane, navlačiš hudiča za rep brez trohe strahu… Ampak… Ljubezen je tudi pošast. Če je ne daš na verigo, če je ne ukrotiš, te požre, pogoltne celega in življenje spremeni v iskanje, trpinčenje in muko. Če je preveč svobodna, dobi mlade — posesivnost, ljubosumje, obsedenost in zaslepljenost. Če je veriga prekratka, shira in umre, za sabo pa pusti brezno. Balance. Ravnovesje. To je edino, kar te reši.

Ljubezen, sovraštvo in maščevanje so večni ljubimci, drug drugega uničujejo in hranijo. Sovraštvo je podaljšek zavrnjene, ogrožene, odvzete ljubezni, maščevanje je plod ljubezni in sovraštva. Nekateri ljubijo, ko sovražijo, drugi sovražijo, ko ljubijo. Nekateri sovražijo, ker ljubijo, drugi ljubijo, da sovražijo. Neskončno breme nekatere zlomi, druge okrepi. This is combat man, this is war.

Vse ima svojo ceno.

Bluzenje ^2? 🙂 Mislim, da ne…zanikn

Kot v pravljici

  By , , ,

Živela je v čudaški pravljici, le da ni bila ne Pepelka, ne Sneguljčica, še žaba ne. Ni bilo niti princa, niti belega konja, razen tistega v horseburgerju. Ni bilo ne gradu, ne cesarstva, ne prestola, ne pocurkanih romantičnih prizorov. Ni bilo zastrupljenih jabolk, ne sladkih poljubov, ne plesanja v mesečini in ne steklenih šuheljnov. Ni bilo skrivnostnega zaklada, ne dobrodušne debelušne vile, ne govorečih miši in ptic, razen posušenih pajkov v pozabljenih kotih.

Včasih se je posipala s pepelom, včasih polivala z vodo ali pa jo je oblival švic od teka. Njeni prijatelji so prihajali in odhajali v sanjah. Imela je sanje, ene bizarnejše od drugih. Najbolj domače se je počutila v temnih gozdovih, videla je vsaj tri konce sveta in preštevala duhove. Prvi, drugi, prvi, drugi.

Končno vem, kdo bi rada bila, ko bom velika. Tim Burton.