Category: prigodljaji

Ko mali zeleni…

  By , , ,

Ko mali zeleni zgubijo ključe svoje vesoljske ladje, je štala. V soboto sem se mudila v Celju, bila sem povabljena na maturantski ples… kot gledalka (in glodalka). Ne bi predolgo o tem, da sem imela zgrešeno idejo o tem, kje se nahaja dvorana Golovec. Še dobro, da sem bila 45 minut prezgodnja, kljub snegu. Ja, drugi so zamujali pol ure.V avtu sem imela čas razmisliti, se na skrivaj hihitati in pisati bedarije. Ampak o tem kdaj drugič.

Kje so zdaj mali zeleni, kje? Kje?!

Počasi!

Med obhodom po balkonu nad dvorano so moji senzorji zaznali čudno znane frekvence. Takoj sem jih spoznala. Mali zeleni. Kako vem, da so bili oni? Ker jih imam ene par v glavi. Občasno jim uspe prevzeti kontrolo nad mano… No, večino časa jih imam na vajetih, ne prehitevajte s sklepanjem.

Vohala sem in vohala, da bi določila njihovo skrivališče, vendar sem (kljub zamašenemu nosu) vohala sam neke narezke… Ajej. Potem sem globoko, ampak res globoko razmislila (spustila sem se po stopnicah). Kam se skrijejo mali zeleni, da se jih ne opazi?

Bingo! Naravnost pred naše oči.

V okrasek na stropu. Ne bi se zavzela, če ne bi bučmani založili ključev svoje vesoljske ladje. V dvorani so ugasnili luči, zato so morali mali zeleni prižgati žepne svetilke. Vsem ostalim prisotnim se je zdelo vse to čisto normalno, del šova. Mene niso preslepili, mrhe male zelene!

Prilagam dokazno gradivo:

HA! HA HA! Kdo se zdaj zadnji smeje, a? Mrcine!

B(r)uhuhu, jokica tu

  By , , ,

Gledam stare objave in s čisto objektivno samooceno ugotavljam :mrgreen: , da sem bila prej bolj zabavna. Ok, če ne že ravno bolj zabavna, pa vsaj manj tečna. 😆 Glede na to, da so razlogi za tečnobo minili (ajd, recimo, no), je čas, da spet naumim kako bedastočo.

Včeraj sem na letališču v Helsinkih med čakanjem, da odpravijo mehanično okvaro, gojila globoke filozofske misli. Prišla sem do naslednjih ugotovitev.

Ugotovitev #1. Vsakič pred letom stestirajo turbino in sicer tako, da žrtvujejo enega izmed mehanikov. Če ga turbina lepo pospravi skoz, potem je vse b.p. Naš — mislim “naš” — mehanik je imel najbrž šrauf v nogi ali ploščico v glavi.

Ugotovitev #2. Količina lastnega režanja in izjavljanja bedarij (LRiIB) je v primeru predhodnega zaužitja čokolade premosorazmerna resnosti situacije (RS). Sicer je količina LRiIB obratno-do-premosorazmerna RS, v sočasni odvisnosti od količine spanca. Go figure.

Ugotovitev #3. Sredi helsinškega letališča je kup snega. Razlogi za zamude letal niso izredno nizke temperature in  mehanične okvare (glej ugotovitev #1), ampak čakalna vrsta za smučarske/sankaške karte oz. za spust po kupu snega. V našem primeru (čakali smo 2 uri) sem 99% prepričana, da sta dva pilota med seboj fizično obračunavala. Prvi je drugemu snel levo obrv, drugi pa je prvemu uničil pričesko. Naj še nekdo reče, da 3-vremenski Taft zdrži vse. To sploh ni res. A-a.

Zdaj pa v jok in na drevo.

Gladko ukrivljeno

  By , , ,

Od danes bo vse drugače: svet bo trikoten, kamenje bo padalo navzgor in jaz se bom nosila kot pav, ki je levu ukradel grivo. Ne bo čisto tako. Od danes lahko nekomu, ki je rekel: “Kaj pa bo ona brez mene?! Brez mene ji ne bo uspelo!“, pogledam v oči in rečem: “A si kaj rekel?“
Uradna listina je, lep kos papirja — ta diploma doctoris gradus — pomeni vse marsikaj in hkrati le kos papirja. Je seotejp na škatli 5 let spominov, dela, živciranja, paničarjenja, spoznanj, nepaničarjenja, presedenih in prebedenih ur, prebranih člankov, poslušanja “c c c“; je flajšter za usta tistih, ki so dvomili. Hvala vsem, ki ste bili danes z mano, tako ali drugače ali na tretji način (moje drage koore) 😉

Zdajle lahko vzamem pod eno roko brisačo, pod drugo Štoparski vodnik po Galaksiji in odštopam novemu življenju naproti. One down, billions to go. Začenši s februarjem. Predvidena je selitev, čaka me rojstni dan in morda death match v squashu. Človek od nečesa mora umret, ali pač? 😀

Ne vem, če marate matematiko, jaz jo zelo. Zadnjih nekaj let nisva prepogosto hodili skupaj nabirat krivuljnih integralov in diferencialnih enačb na travnik, vendar je nisem pozabila. Matematika je krasno preprosta v svoji kompleksnosti, prepeva v izpeljavah, med tem ko skače v spodnjem perilu definicij, aksiomov in teoremov. Da ne bom predolgo bluzila… v glavnem, končno je moje življenje gladka krivulja. Sama sebi sem že pokazala in dokazala, da sem parcialno odvedljiva in moja parcialna odvoda sta zvezni funkciji. Morda je čas, da se spet pustim malo integrirati. Dvojni integrali so kul. :mrgreen:

Lokalni maksimum sem že dosegla, zdaj je treba zavzeti svet, za njim pa vesolje! Mwahahaha! Mwahahaha! :mrgreen:

Prosim, ne mi zdaj priti z izjavo “Ti nisi čisto gladka.” Sem gladka. 😆