Z Spartakom se zvečer sprehajava po starem delu mesta, kar srečava tri misijonarske/pridigarske/neki-neki mormonske dekliče – dekleta so v krilih, fantje v reklcih, z imeni pripetimi na majice — verjetno ste že naleteli na njih.
Enoglasno (v angleški sloveščini): “Zdravo, lahko malo zmotimo?”
Še preden izdavim “ne, hvala”, Spartak prijazno prikima in potem… rafal vprašanj!
Prva: “Mislite, da obstaja kaj po smrti?”
Druga: “Kaj mislite, da je po smrti?”
Tretja: “Kaj je smisel življenja?”
Spartak premišljuje, išče besede.
Jaz: “42”.
Vsi vpleteni me čudno pogledajo, vključno s Spartakom, jaz se pa režim kot budalo.
Prva drugi: “Ne razumem.”
Druga prvi: “Ne vem.”
Tretja obema: “Kaj je rekla?”
Zamahnem z roko: “Eh, šala.”
Spartak nekaj nabluzi, da jih pomiri in da lahko odideva.
Zmedeni dekliči gledajoč za nama zmajujejo z glavo, jaz se pa še kar krohočem med razlago Spartaku. 😛 42 je res hudobna številka. Zdaj vem, zakaj jo je Douglas Adams izbral. 😆
Epilog: Spartak dobi jezikovo župo in domačo nalogo — branje Štoparskega vodnika, da naslednjič ne bom edina izpadla čudno/čudna. :mrgrin:
