O pišuka, kaj sem naredila…

Ja, kar pišuka me naj požre, ker sem si zakuhala tako godljo. Pri mojem dragem so v službi menjevali pohištvo in staro seveda prodali. Ker sem, tako kot mnoge stvari, po novem začela hrčkati še pisalne mize, sem tudi tokrat bila za akcijo. Pravzaprav bolj za ‘blind date’, ker nisem vedela, kaj bo…
No, in je. Problem. Ne samo, da je miza gromozanska, kar je dobro, ampak je na L gromozanska, kar ni več tako dobro. Edini kot, v katerega bi miza lahko šla, je namreč prijetno in neskončno zaseden s stvarmi, ki sem jih spravila z in iz stare mize.

Najraje bi kar pobrala igrače in šla na slivo, ker sem že od samega gledanja krame utrujena kot tristo kosmatih bradatih opic… Jebemu, da me je premagalo… Eh, naročila bom kontejner. Naj me odpeljejo, da me vsa ta krama ne bo več gledala 🙂

Luč ali lunatik?

Včasih se resno sprašujem, ali so ljudje, ki se označujejo za svetlobo drugih, res luči (npr. sonce), ali samo lunatiki. Ne vem, vendar dvomim, da se prave ‘lučke’ razglašajo okoli za svetlobo sveta 🙂

Na faksu smo pred leti nekega asistenta krstili za Lučko, kar tako… ker je bil plešast in ker se je njegova glava v svetlobi svetila kot samo sonce. Drugače je bil super. Mislim, da nikoli ni izvedel za nadimek…

Dol s sanjami, zdaj gre zares!

Omislila sem si diktafon, ker me je še samo to oviralo na moji poti do pisateljevanja. Po moje tudi 🙂 Je pa zanimiv pristop za zbiranje idej, ki so prekratkotrajne, da bi jih uspela namalati vsaj na toaletni papir, če ne že na kak drug papir.

Začela se je nova audio-digitalna doba zame. Pazite se, prihajam. Zdaj niso več samo sanje, zdaj gre zares!