Tudi psi zbolijo…

Pri nas je brez psov okoli hiše prazno. Da ne bi bilo prazno, smo si že pred skoraj sedmimi leti omislili psa. Pravzaprav dva psa. Oba rottweilerja, samca in samičko.

Že nekaj časa opažamo, da naš kuža nekam hira. Ne poje veliko, čeprav bi spet drugič pojedel še roko, ki mu da priboljšek (kos piščančje salame). Z očetom sva se teden dni nazaj oglasila pri živinozdravniku, brez psa za začetek, ker je našemu rottweilerju včasih težko dopovedati, da bi ga nekdo rad samo pregledal in da ne bo dobil injekcije. Zanj sva dobila tablete, ki sva mu jih dala po navodilih. Sprva je kazalo, da mu gre na boljše, vendar le sprva 🙁

Danes sva ga peljala k zdravniku. Pogledal ga je in žalostno povedal, da sumi kaj hujšega (pasja levkemija?)… Peljati sva ga morala v drugo ambulanto, da bi mu odvzeli kri. Žal je danes petek – laboratorij čez vikend ne dela. Naš ubogi kuža bo moral počakati na ponedeljek.

Ko sva ga odpeljala, je psička doma zmedeno gledala okoli, kam gremo brez nje. Običajno gresta oba zraven. Kaj je zdaj to?! Kam gremo brez nje?! Haloooo! Tudi Lars je v avtu cvilil in se oziral okoli, kam neki smo dali Nubo.

Ko smo prišli vsi trije nazaj, je skakala meter v zrak od veselja. Potem sta iz golega veselja oba splezala v avto in spet nazaj ven. Seveda po dolgem očetovem prepričevanju, da se res ne gremo nikamor peljat, tudi če še tako proseče gledata.

Na forumih sem našla zanimive diskusije, kjer so opisovali podobne (če ne identične) simptome, kot jih ima naš Lars. Pravijo, da se erlihlija in levkemija velikokrat zamenjata, saj se v obeh primerih pojavijo zatečene bezgavke. Upam, da bo veterinar pomislil na to možnost. Če ne, ga bom že spomnila.

Upam, da bo vse vredu 🙁

Lars

Juhu, karta potrjena!

Nekateri ljudje imajo poslanstvo, da drugim in sebi kvarijo dni, sama pa se trudim sebi in drugim polepšati kak dan. Včasih mi uspeva, pogosto pa ne 🙂 Danes zjutraj sem se odločila, da se dan ne sme končati, ne da bi (iz)vedela, kaj se dogaja z mojo letalsko karto za Avstralijo.

Povezava s prvim stavkom: v tem trenutku nastopijo ljudje, ki ti hote ali nehote polepšajo dan (in to nisi sam). Na Kompasu v Mariboru dela ultra prijazna gospodična Martina, ki je danes polepšala moj dan s potrditvijo karte 🙂 Saj vem, da je to del njene službe, da za to dobi plačo, vendar je bila res prijazna (vsakič, ko sem ji prišla težit glede karte) in se je res potrudila zame. Cenim take ljudi. Obljubila sem ji, da ji nekaj prinesem iz Avstralije, ker mi je v tako kratkem času pomagala najti res ugodno karto.

Tukaj pa se moj slavospev konča. Howgh.

Zdaj opravim še z vizo, da ne bom slučajno le z domačega fotelja gledala slike Avstralije na netu 🙂

Govorjenje, petje in še kaj v spanju

Spet sem nekaj ušpičila v spanju. Na ves glas sem razlagala o neki stvari, tako da sem zbudila sebe in fanta. Ne nujno v tem vrstnem redu 🙂
Zadnjič sem celo telefonirala z lastno roko. Mojemu dragemu ni bilo nič več jasno, saj se mu je zdelo, da bi moral slišati prej zvonjenje telefona. Ko je ugotovil, da se pogovarjam z lastno roko, je bil skoraj potreben oživljanja – malodane se je zadavil od smeha.
Kmalu potem, ko sva se spoznala (in ko sem že nekajkrat prespala pri njemu), sem mu celo pela v spanju. No, ne ravno njemu, a kaj ko je revež moral poslušati. Vse to je zabavno, ni pa zabavno poslušati mojega škripanja z zobmi v spanju. To se je pogosto dogajalo takrat, ko se je nevarno bližal kak izpit. Zdaj, ko so vsi izpiti že (zdavnaj) za mano, mu vsaj tega ni potrebno poslušati…
Še malo, pa se bom sama sebi zdela kot orkester pleh muzike.