Category: prigodljaji

Ojoj, zdaj gre zares

  By , ,

Človečki moji, zdaj gre zares. Čisto zares. Pišem Ga. Teče zadnje (akademsko) leto, potem pa bo treba začeti živeti, tako kot to delajo Veliki. Šiht od šeste do šeste (zdaj je od šeste do sedme, pa še malo zraven). Ali pa ne. Pišem Ga, da se mi kar blodi. Berem članke, pišem članke, meljem, meljem, ušesa žarijo, ker možganostroj (in miške v njem) dela kot parni stroj. Čuh čuh. Premorem veliko več kreativnosti in inovativnosti, kot sem si sploh kadarkoli želela, sploh s področja izogibanja pisanja Ga.

Ojoj, pa res gre zares. Ni več izgovorov “oh-saj-še-imam-x-let-ni-panike“. Ni več heca. Drug teden oddajam prijavo teme. Ojoj…

Pa saj bo zabavno. Zakaj? Ker Ga bom delala na področju, ki me zanima. Besede, besede, besede, njih glave in noge, z mašinco jih bom prerešetala, slabe besede ven zmetala, ugotovila vsa vaša občutja in počutja, razgalila vse vaše probleme, o besede, besede. Mašince bodo zverince, ki bodo mlele. Zdaj gre zares in z mano ni heca. Razen takrat ko je. Besede, besede, mašince jih bodo zmlele, primerjale in zmerjale, obračale, zavračale, jim namenjale pozornost ali pa jih zavrgle kot ovitek bonboniere. Čuh čuh.

Zdaj gre zares, človečki moji, potem pa za ples. Še prej se moram naučiti plesati rumbo. In pozabiti racanje.

Pa so me…

  By ,

Svinjarija. Slovenceljni smo čuden narod. Živimo v svojem malem, ozkem svetu: nekateri grebejo in grebejo, rujejo po tujem vrtu, ker so svojega pozabili zalivati in je ‘crknil’, drugi (lastniki oškodovanih vrtov) pa gledajo, kako se vse spreminja v sivino, sami pa v svinjino, ki jo bodo požrli tisti prvi. Raje bi bila ‘piščančetina’ (a ni dober izraz? 😆 ), če že lahko izbiram, ki bi svoj sadovnjak in vrt (rada) obdržala brez človeških rovk. Rovka očitno nisem.

Šele dober teden je od prihoda domov, v mojo ljubo domovino, med narod Slovenceljnev, pa so me določeni osebki že uspeli razpizditi, razpičiti, razpištoliti in razpeniti, da zdaj tule bentim. Ne se zdaj prehitro usajat – niste vsi takšni.

A mi lahko kdo pove, kako človeku vidiš v glavo? Porkamadona.

Če me kaj raz* (namesto zvezdice lahko uporabiš katerikoli glagol na p)… je: delam in delam Sizifovo delo, ki ga končno naredim z dobro voljo, v dobri nadi, zabijem svoj prosti čas za to, potem pa mi tisti, ki mi je delo naložil, reče, da to ni *to*, da je mislil nekaj drugega. In da mi je par ključnih stvari pozabil povedati… Vse lepo in prav, če ne bi delo vključevalo pošiljanja e-pošte določenim tujcem, s katerimi večkrat sodelujemo. Zdaj je izpadlo, kot da levica ne ve, kaj dela desnica, še manj pa kaj dela rit in kaj glava. Kdo je potem idiot? Ja, jaz seveda. Bingo.

Nič. Ves svoj trud bom vložila v izdelavo rentgena, ki bo za vsako osebo v dometu razgalil misli, še tako surove, še tako neumne ali še tako mimo. Potem pa bom po Marijinem zgledu naredila katalogizacijo in vse ljudi z določenim UDK poslala na drugi planet, tako kot se je to že uspešno izvršilo v Štoparskem vodniku (trenutno se ne spomnim, v katerem delu).

Bedarije. Bedaste bedarije. Počasi mi je takih stvari dovolj in bom šla na Aljasko hranit medvede. Ali pa živet v Avstralijo in šteti kenguruje. Upam, da bi minilo vsaj nekaj časa, preden bi spoznala Avstralceljne.

Zdaj bom sama sebe poslala v tri krasne. Morda mi celo uspe priti tja :mrgreen: Aja, no worries mate :mrgreen: