Dišeča sedanjost in prisilna evolucija

Ko smo bili ljudje še podobni opicam — nekateri smo še vedno, a tega nočemo priznati na glas — in ko je bilo naše preživetje odvisno od zaznavanja tako nevarnosti kot potencialne hrane, si nismo mogli privoščiti izpada kateregakoli od čutilnih senzorjev. Z oko sokolovo smo bili prisiljeni spremljati hitre premike bežeče hrane, pra-ženske smo morale z nežnim dotikom zaznati zajedavce v kožuhih svojih kosmatih pra-moških in z nezmotljivim vohom ločiti med strupeno ali pokvarjeno in užitno hrano. Z vohom je bilo potrebno zaznati tudi rezek vonj medvedovih podpazduh ali gnilobnost mečezobovih čekanov, sicer smo bili popapcani, nikakor pa nismo smeli biti pretirano občutljivi za celo paleto aseksualnih telesnih vonjav drug drugega, drugače ne bi mogli živeti skupaj v eni jami. Ne mi zdaj prosim priti z idejo, da so se umivali… ker se niso! Še na francoskem dvoru so dolgo dolgo menili, da je umivanje nezdravo in so se raje le strgali z lesenimi strugali…

Danes, ko mečezobe vidimo le še v Disneyevih knjigah na temo Zakladnice narave, ko si še medvedi brijejo podpazduhe in ko hrana beži le, če nam kdo v supermarketu izpred nosa cufne zadnji kos mesa, ga poči v nakupovalni vozek in z njim oddrvi naprej po trgovini, je naš vohalni senzor veliko bolj dovzeten za aseksualne telesne vonjave. Dobre oči niso več tako hudo nujne (vsaj za povprečnega zemljana) — celo bolje je, da ne vidimo pet metrov pred seboj, ker so monitorji tako ali tako na razdalji manj kot meter. Nežne roke ne pobirajo več zajedalcev, ampak le še klofajo po tipkah; če bi že morale odstraniti klopa, bi zaradi praktičnosti in hitrejše ter trajnejše učinkovitosti zagrabile kar bazuko. Buuumf! Problem je v tem, da so po drugi strani vohalni senzorji postali hudo občutljivi na vse do sedaj zanemarjane in zanemarjene vonjave…

Vedno me preseneti lastna intenzivnost odziva na vonjalne dražljaje iz okolice. Kljub temu, da imam nesorazmerne nosnice in nos skoraj vedno zamašen, mi uspeva zaznavati najrazličnejše vonjave: od mamljivega vonja prašičjih iztrebkov s sosednjega hriba do jedkosti enomesečnega potuznanca, ki dokaj pogosto zaide v laboratorij…

Ne boste verjeli, a vam bom vseeno povedala: gnoj krav in konjev mi ne smrdi. Ima poseben vonj, ki ne spominja na marjetice ali vijolice, a kljub temu prispeva prijetno podeželsko noto k idiliki na vasi. Kakor hitro pa je v igri gnoj intenzivno gojenih svinj ali perutnine, bi človek potreboval zaščitno obleko in zaščitno masko proti bojnim strupom. K.a.t.a.s.t.r.o.f.a. po imenu amonijak. Nekateri kmetje, ki jim že na pet kilometrov daleč v očeh razbereš svetleče evrčke, se ne ozirajo na nikogar. Smrdljivo gnojnico smrdljivo gojenih svinj (uboge revice konec koncev niso ničesar krive) polivajo ne glede na dan, uro, letni čas in trenutne vremenske pogoje. Mestni ljudje seveda s temi kmeti nimajo neposrednega stika in morda ne bodo razumeli, čemu se tukaj usajam, Zvita pa mi bo verjetno pritrdila. Mestni ludeki imajo zato veliko večje težave s smogom, izpuhi in celo paleto težkih dišav, ki se rade naberejo v klavstrofobičnih prostorčkih kot so npr. lifti, pisarne, predavalnice, avtobus z zaprtimi okni…

Dejstvo je, da se skoraj vsak od nas poti (izjeme so medicinski fenomeni). Na količino in cvetlico telesnega vonja vplivajo geni, prehrana, aktivnosti, oblačila, stanje duha, prostor, temperatura itd. Nekateri ljudje se že v osnovi veliko potijo, drugi se potijo le, če jih postaviš pred strelski vod, tretji smo nekje vmes. Potenje je normalno in naravno; normalno in naravno je tudi, da pot čez čas, ko se prične razkrajati, oddaja določen vonj. Dva človeka nimata identičnega vonja ali cvetlice… Morda bo naslednja generacija potnih listov in osebnih izkaznic z biometričnimi podatki vsebovala tudi ampulo naše telesne cvetlice.

Zlagala bi se, če bi rekla, da po celodnevnem pohodu ali napetem in živčnem dnevu moj pot diši. Seveda ne. Tega se zavedam in se počutim zelo neprijetno, če se ne morem preobleči. Športniki so v tem primeru še veliko bolj izpostavljeni, zato so reveži prisiljeni tovoriti s seboj gromozanske torbe, v katerih imajo brisačo, rezervna oblačila, ljubice, kondome in v primeru nogometašev še balzam za lase in briljantino… Proizvajalci športnih oblačil se problema potenja še kako dobro zavedajo, zato z nadzvočno hitrostjo načrtujejo in lansirajo nove in nove produkte, enega boljšega od drugega. Švicarski Assos ni pri tem nobena izjema. Oglašuje in prodaja pregrešno draga kolesarska oblačila, ki (v teoriji) tako dobro odvajajo pot, da jih ni potrebno prati vsakič, ko gremo z njimi na kolesarski trening. Njihova oblačila bojda tako dobro uravnavajo mikroklimo, da jih bo EU (kasneje še Kitajska in Indija, ZDA se bodo verjetno malo dlje upirale) počasi predpisala za tudi za uravnavanje makroklime in problem onesnaženja bo v trenutku rešen.

Vem, da ste že nestrpni, ker se vam zdi, da tole moje blebetanje nima ne repa ne glave, kaj šele rdečo nit, zato bom prešla na bistvo bistva oz. na srčiko problema. Skupni imenovalec vsemu blebetanju je moj kvazi-sodelavec (uradno ni zaposlen, za preko študenta je že prestar), ki ima svoje delovno mesto v moji neposredni bližini. Zavoljo ohranjanja anonimnosti ga bom poimenovala Smrdokavra ali Človeški dihur. Tisti, ki spremljate moje čivkanje na Twitterju, ste verjetno že zasledili bentenja na njegov račun, a niste točno vedeli, čemu in zakaj.

Človeški dihur pride trikrat do štirikrat na teden v laboratorij, enkrat za nekaj ur, drugič za malo več “nekaj ur”. V svojem prostem času, ki ga ima neznansko veliko, strašno rad trenira neke vrste gorsko kolesarjenje in skoraj ne mine dan, da ne bi s kolesom opravil intervalnega treninga ali treninga za moč na Pohorje. Njegovi treningi ne bi bili sporni, če jih ne bi opravljal TIK PREDEN pride v laboratorij. Seveda besede tuširanje in preoblačenje nista v njegovem besednjaku. Tudi to bi še morda prenesla, a kaj ko tip hodi VES TEDEN v ISTI (ne enaki!!!) majici najprej na trening, nato še meni krasti tisto malo kisika, ki ga rabim. To se ni zgodilo enkrat ali dvakrat, to se dogaja že več kot pet let! Nekajkrat so mu že namignili in celo odkrito povedali, da zaudarja, a zgleda, da so jedki hlapi opravili svoje na možganski skorji, ki je povzročila odmrtje njegovih vohalnih senzorjev ter zjahanje normalnega delovanja možgan.

Ob ponedeljkih je bil do nekaj tednov nazaj njegov prihod še znosen, zdaj pa ni več. Zakaj? Smrdokavra si je namreč omislil frdamano Assosovo majico, ki je ne pere že ves mesec! Kdo je tu nor?! Assosu moram pisati, naj norcem, ki si napačno interpretirajo nekatere lastnosti njihovih izdelkov, ne prodajajo svojih izumov, ki jih norci nato testirajo na drugih okoli sebe.

Dalje, njegov anorak, ki ga nosi leto in zimo in ki vidi vodo samo takrat, ko dežuje, je že tako impregniran od znoja in drugih telesno-kožnih izločkov, da katerikoli telesni zajedavec ob sami misli na to, da bi prišel v Smrdokavrino bližino, crkne v stotinki sekunde. Crkne, vam rečem. Jeseni in pozimi, ko nosimo jakne, jih vsi ostali obesimo na eno stran stenskega obešalnika, čim dlje od tega s smrdečim prekletstvom impregniranega anoraka, ker sicer vsi smrdimo.

Dihanje na škrge sem izpilila do najmanjše podrobnosti – kaj drugega ni preostalo, pa če se Darwin obrača v grobu zaradi kršenja evolucijskih pravil. Prisilna evolucija je bila nujna! Ob Smrdokavrinem prihodu v laboratorij se namreč prostor v trenutku (res v trenutku!) zapolni z jedkimi vonjavami, ki bi se lahko kosale le s prdci tiranozavra, ki se je najedel gnilega mesa in jajc. Ne pomagajo odprta okna in vrata, ne pomaga niti osvežilec zraka. Bljak, ja. Upam, da imate dobre želodce, ker se smrderija še nadaljuje. Tu in tam je Smrdokavra izvajal česnove kure, a je zdaj na srečo s tem prenehal. Ni pa prenehal z velikodušnim deljenjem svojih črevesnih plinov z nami. Ja, prav ste prebrali: črevesnih plinov. Ko ga prime, ga spusti in niti ne zardi. Niti malo mu ni nerodno, ne glede na to, ali je vrste Tihomir ali Glasnogrm, Nesmrdečko ali BejžteKugaGre 👿 Če ga ne more spustiti takoj, se nagne na stran, da se ritnica nekoliko privzdigne in se pot za prdec sprosti.

Vsak (očiten) namig in vsak prijazen opomnik kratkomalo ignorira.

Opis dišeče sedanjosti, ko dobivam popizditis zaradi Smrdokavre, je pri koncu. Še enkrat več pride v veljavo rek, ki pravi: manj kot te (Smrdokavra) vidim/voham, raje te imam.

Prisilna evolucija še ni končana! Nadaljevala se bo pri Smrdokavri: kupila mu bom neprepustni skafander. Ko bo spustil katerega izmed svojih plinskih slepih potnikov, ga bo napihnilo kot balon in odneslo daaaaleč daaaaleč stran… Dejansko bo prva leteča smrdeča bomba na lasten pogon. Darwin, beat that!

Ker je podobnih Smrdokaver a.k.a. Človeških dihurjev na svetu še več in za vse ne bom uspela kupiti skafandra, bom raje investirala v promocijo vohanosnika, špecjalne naprave, ki vam jo bom predstavila naslednjič.

P.S.: Ne misliti, da se v moji bližini ne smete potiti :mrgreen: Jaz se v vaši verjetno bom 😀

Podolgem in počez

Podolgem in počez se da delati marsikaj: preveslati ocean, prekolesariti zemeljsko oblo, preleteti obzorje, prediskutirati kakšno zadevo, obljubljati nemogoče… Podolgem in počez se da tudi potepati z mopedi in motorji… s spodnjim gre sicer bolj počasi, a se vseeno daleč pride, zato jih nikar ne podcenjujte.

Mi smo se seveda peljali z mičkeno večjima 😉

Včeraj so bile na tapeti vasice sosednje Avstrije in sladoled v Murski Soboti. Prvi postanek, sicer prisilno-obvezen, je bil na bencinski črpalki v Lenartu (v Slovenskih Goricah), nakar smo jo mahnili čez Trate na avstrijsko stran.

Sem že omenila, kako krasno se je fijakati zdaj, ko ni več mej? 😀

V majcenem zaselku St. Peter am Ottersbach smo zagledali razgledni stolp zanimive oblike. Seveda smo splezali nanj 😆 Sem namreč iz družine gorskih koz in kozlov: ne moremo mimo v nebo štrlečih stvari, ne da bi jih preplezali :mrgreen:

Stolp je v celoti lesen in na vrhu sem dobila rahlo morsko bolezen, saj se je vse skupaj zibalo. Najprej sem pomislila, da sem pijana, vendar od ene kave in vode človek ni ravno pijan. Ali pač? 😉

Še večje presenečenje me je čakalo pod stolpom. Zdi se mi, da je čas parjenja metuljev, ker jih je bilo kot listja in trave. No, pravzaprav sta bila samo dva, ki sta se prerivala, premetavala, lovila in morebiti celo doldajala v zraku na tak način, da ju je bilo vsepovsod polno. Eden od njiju se je utrudil in se mi ponudil za vizualno razdajanje. Seveda nisem mogla reči ne.

Pred poziranjem se je pozabil obriti...

Važno je razprl krila, da ja ne bi zgrešila

Na poti je moje tretje oko ujelo nenavadne skulpture. Okej, niso nenavadne, vendar ne morete trditi, da jih lahko srečate na vsaki ulici. 😆

Ljubitelji bučnega olja: kmalu se bo odprla sezona. Pripravite flaše, kante, sode, kangle, empare, golide, sklede in vse, kar drži olje. :mrgreen:

Nekje vmes smo naleteli na grad, na dvorišče katerega žal nismo šli, ker nismo vedeli, v kaj se spuščamo. Smo pa zato na razdalji špukeca srečevali najrazličnejša sakralna obeležja: od kapelic, cerkvic, do križev in spodnjih stvari, ki jim ne vem imena.

Zapazila sem ogromna polja koruze. Morja koruze. Oceane koruze. Spodnja hiška se je celo utapljala v enem izmed njih… Pokrivajo cele griče do koder ti seže oko. Skoraj grozljivo. Jezilo me je, ker je koruza rasla čisto ob cesti. Zakaj? Ker je tako visoka, da nisem nič videla čez njo 😀 Kot bi se vozila po pragozdu koruze z asfaltno reko na sredini 🙂

Šli smo še skozi Gnas, Feldbach, St. Anna, Deutsch Haseldorf, Pölten, Radkersburg in v Gornji Radgoni nazaj v Slovenijo, od koder smo pičili v Mursko Soboto na sladoled.

Da ne bom predolga in predvsem, da ne bom predolgo utrujala s flancanjem, še nekaj fotk… Sladoleda na koncu nisem slikala, lahko pa si ga predstavljate 😈

Prosim, vzemite v obzir, da jih je bila večina fotkanih kar z motorja med vožnjo :mrgreen:

Slovarček

  • fijakati: brezciljno tavati, se vmes trikrat izgubiti in se na koncu vseeno čudežno vrniti domov
  • flaša: če kdo ne ve, kaj je flaška, naj se oglasi pri meni, da ga/jo peljem na flašo pira 😀
  • kanta: majhna ali večja posoda, ponavadi plastična, lahko je tudi kovinska; v njo se da fino postaviti koga na glavo, npr. smetišna kanta, ali vanjo spraviti šraufe, ko je prazna, npr. kanta barve
  • kangla: srednje velika kovinska posoda za prenašanje mleka ali za streljanje s karbidom 😆
  • empar: plastično vedro, ponavadi z odlomljenim ročajem in počenim robom
  • golida: ni gujdek in ne galama, pač pa je spet neke vrste posoda za mleko, pitajboga kakšna 😆
  • gujdek: pujsek
  • galama: neke vrste rauštaje; v določenem kontekstu tudi prepir; mož običajno reče ženi “Kaj te spet galamiš, baba frdamana!?
  • rauštaje: ruženje, produciranje kovinskih ali nekovinskih motečih in neobičajnih zvokov
  • ruženje: ropotanje; “Čuj, ketna nama ruži!
  • ketna: veriga na kolesu, motorju, ali okoli vratu; “Glej kako zlato ketno ma okoli šijaka!
  • šijak: vrat pri perutnini, včasih tudi ljudeh
  • špukec: pljunek; razdalja špukeca je odvisna od tistega, ki špuka oz. pljuva; nekaterim nese več metrov, med tem ko drugi uspejo pošpukati sebe po majici 😆

Ko zorijo Batkoti

Ne gre za potegavščino in ne za nelegalno pridobivanje pozornosti. Pri nas resnično zorijo Batkoti.

Batkoti so po moški veji potomci zelo cenjene rodbine Batmanovski, po ženski veji pa potomci malo manj cenjene, a zato nič manj slavne rodbine Drakulovski. Batko I, ki ga lahko vidite na spodnji sliki, je bratranec mojemu vrlemu Batkotu, ki je tudi osrednji junak potopisno-avtobiografije z naslovom Možganostroj. Čeprav sta Batko in Batko I bratranca le v tretjem kolenu leve noge, ne moreta prikriti sorodstvenih vezi.

Batko I (in njegov dvojček Batko II prav tako) je bil ob rojstvu malce nebogljen, a se je kmalu naučil delati neverjetne stvari — najmanjši problem mu je recimo viseti z glavo navzdol. Z glavo navzdol mora vsak dan tudi zoreti, da je ob mraku ravno prav zrel za nočne avanture.

Edina nerodna stvar zorenja je, da je bilo do nedavnega skrivno, skrito in skrivnostno. Nekaj dni nazaj je mama stikala za polkni okna na podstrešju in doživela vsaj kulturni, če ne še kak drug šok. Za polkni sta zorela dva Batkota, Batko I in Batko II… Kljub šoku se je mama velikodušno strinjala, da lahko miroljubno zorita naprej… če seveda ne bosta vlačila bab za polkna, delala pujsarij ali kako drugače ogrozila neškodljivost svojega zorenja.