Dramatična (skoraj) ugrabitev

Moje življenje postaja melodramatični triler s kančkom komedije. Včeraj zjutraj, točno ob 6.28 (če sem malenkostna), so me (skoraj) ugrabili.

Mirno sem prikorakala po stopnicah, ki vodijo na pločnik. Ustavila sem se, da bi preprečila morebitni trk z avtom, če bi seveda kak pridivjal. V tem primeru je avto ne bi dobro odnesel — tako pač je, če imaš jeklene mišice 😀

Z nogo sem stopila na cestišče in potem … divje škripanje zavor. V delčku sekunde, preden sem uspela reči “na Popocatepetlu je verjetno mrzlo“, sta z gromozanske oklepne pošasti skočila ogromna kolosa in me obkolila. V trenutku me je spreletelo: “Kaj pri vragu sem ušpičila tokrat?!

Zamižala sem, ker sem pomislila, da je konec z mano. Konec je. Zakaj še ni konec?

Čez tri sekunde sem odprla oči, ker me še nihče ni skušal odvleči. Zagledala sem kolosa, ki sta strmela vame in se nasmihala. Predrzno sem se jima zastrmela v oči — če me do sedaj nista ugrabila, me verjetno zdaj tudi ne bosta. Ali pač?

Gospodična, se lahko prosim malo umaknete, da prideva do posod za smeti?

Je potrebno zapisati črno na belem, da sem bila mičkeno majceno užaljena, ker me nista vsaj dregnila pod rebra, če me že nista imela namena ugrabiti? Po drugi strani pa … očitno še ne zgledam kot kanta za smeti. Bomo videli naslednjič 😆

Za par minutk moj …

Večer se je začel običajno, skoraj dolgočasno … dokler se ni skotila odločitev. Kot razbeljen nož v puter je zarezala v možgane, se zavrtinčila po možganosferi in pustila sled v zavesti. Ko je Večer odšel v lajf in je njegovo vlogo sparko-paznika prevzela Noč, se je zgodilo neizbežno. Vroča voda, že skoraj krop!, je v trenutku povzdignila njeno zavedanje okolice za najvišjo raven — na tisto, ko v cirkusu vsi sloni zatrobijo na svoje trobrilce v istem trenutku, vsi levi odgriznejo krotilcem poblajhan pramen las in vse bradate ženske odvržejo kocinasto krinko. Bil je trenutek ekstaze.

Zaslišala ga je. Obrnila je pipo, šumenje vode je potihnilo. Naenkrat ga ni več slišala. Obrnila je pipo nazaj na vrelo vodo. Spet ga je zaslišala med šumenjem vode. Ni se zmotila, res je bil on. Prešerno se je nasmejala, se našobila in na ves glas prepevala spodnjo pesem med njegovo spremljavo.

Bil je moj, za par minutk moj! Flipper! Flipper, ki je pel skozi konzolo tuša 😆 Resno. Brez heca :mrgreen:

Slovarček:

  • puter – mehka mastna snov, ki se jo da uporabit na 101 način, največkrat pa kot mazilo za sklepe 😀 no, dejansko gre za maslo, ampak to že tako ali tako veste 😀
  • krop – več kot vrela voda; tako vrela voda, da je že vrela
  • trobrilce – trobenta in rilec, 2 v 1, kot šampon in balzam, samo, prosim, ne livat šampona slonu v trobljo!
  • poblajhan – pobeljen, zbeljen in speroksidiran

Poleti lastovka

Pride tak dan, ko si želim, da bi bila lastovka. Ali pa noj. Ni važno, glavno da je pernato. Pride pa tudi kak dan, ko si ne želim leteti, a vseeno lastovičim.

V novi stavbi, v kateri službujem, delavci zadnja dva tedna sanirajo razpoke v tleh. Prosim, ne sprašujte, kaj delajo razpoke v betonskih tleh nove stavbe, ker ne vem, sumim pa, da jih povzročajo betonski črvi. 😈 Resno! Če lahko lesni črvi grickajo lesena vrata, lahko po moje betonski črvi grickajo beton. Preprosto kot napol pojedena klobasa v pasulju. 😉

Delavci so pri svojem delu (seveda) organizirani, kot je organizirana najmanj organizirana popolnoma neorganizirana skupina delavcev. Se pravi — niso. Late, rdeče-beli opozorilni trakovi ležijo tam, kjer se jih ne rabi, tam, kjer bi dejansko opozarjali na sveže odpravljeno (namazano, zamazano, z neko maso napocano) razpoko, jih ni.

Na mojo žalost se je razpoka pojavila tudi na začetku stopnišča. Sem v drugem nadstropju in dnevno stopicljam po stopnicah gor in dol(kljub temu da imamo dvigalo), zato me je zaprtje stopnišča z lato in trakom globoko prizadelo. 😀

Po treh dneh neuporabe stopnišča sem bila zastrašujoče depresivna, ker se mi je zdelo, da je masa, s katero so napocali razpoko, že zdavnaj suha. Vsaj drugje je bila. Čudilo me je, da še niso umaknili traku. 😕

Končno sem nekaj čez poldne opazila, da traku ni več oz. da z ograje visijo le še ostanki. Očitno je nekomu drugemu šel trak na živce in ga je enostavno scotal. 😀 Juhej! To je pomenilo, da lahko spet dirjam po stopnicah in tekmujem z dvigali. 😀

Imela sem opravke v pritličju, do katerega sem prišla po drugi strani (aha, tudi to se da), vračala pa sem se po že omenjenem stopnišču. Ker so bile moje misli pri metulačah in Shreku, sem hudo zamišljena (in z glavo v oblakih) stopala z ene stopnice na drugo, dokler nisem prišla do vrat, ki vodijo s stopnišča na hodnik.

Seveda! sem spregledala lato, ki je ležala na moji poti. Seveda! sem brcnila vanjo, da jo je odneslo na hodnik. Seveda! sem pri vsem skupaj zgubila ravnotežje. Seveda! je bilo na hodniku polno študentov, ki so čakali na izpit. Seveda! je brca v lato povzročila neznanski hrup, ki je celotno bajto stresel do temeljev.

Na srečo je prevladal samoohranitveni nagon, ki je preprečil, da bi se zvrnila na vse štiri (kot pijana oslica) in to pred študenti. Namesto tega sem lastovičila: pristala sem na eni nogi kot mičkeno majčkeno rahitična lastovka. Pogledala sem naokoli, koliko študentov se krohota … nihče se ni. Zgleda, da jih je čakal dokaj zaj* izpit in se niso imeli časa ubadat z mano in mojim lastovičenjem. :mrgreen: Hmmmm, a to pomeni, da se svet le ne vrti samo okoli mene?! 😈

Za vsak slučaj sem si nadela nasmešek od ušesa do ušesa (v stilu “hehe, ja, tudi meni je smešno”) in se hitro zaprla v svoj brlog. 😆

Če me je kdo od študentov vseeno videl in se pri tem vsaj nasmehnil, brcanje v lato ni bilo zaman :mrgreen:

Slovar

  • lastovičiti – izvajati zapletene gibe udov, da bi spominjali na lastovko
  • lata – kos lesa, na katerem si lahko zlomiš mezinec
  • grickati – grizljati, kot bi grizljali zadnji košček čokolade
  • napocati – nemarno pacati z neko stvarjo do neprepoznavnosti ali onemoglosti
  • scotati – besno raztrgati, strgati