Ekskluzivno: zgodba nekega medveda ali kako je Krempelj obiskal Ljubljano

Včeraj sem govorila z gospodom Krempljem, ki mi je razložil celotno štorijo z medvedom v Ljubljani. Gospod Krempelj JE dejansko medved, ki je bil v Ljubljani. Potožil je, da so novinarji naredili pretirano senzacijo iz njegovega prvega in edinega izleta v Ljubljano in da nimajo pojma, kaj se je dejansko dogajalo.

Začelo se je takole …

Rohletov Franca, lovec, gozdar in malo kmeta v isti osebi, se je odločil, da gre pogledat v gozd, koliko dreves so mu obzobali lubadarji. Preden je odsopihal v gozd, je spil kavo in pojedel pol sendviča, pri tem pa zanemaril, da sendvič kaže očitne znake plesnivosti. Ko je pol ure lomastil po gozdu, ga je zvilo v želodcu, kakopak. Ker drevje in grmovje v tem času še ni bujno, se je oziral naokoli po primernem mestu za spuščanje hlač. Ni mogel kar počeniti kjerkoli, saj bi ga lahko zalotil kak gobar, ki bi nato raztrobil nadvse nadležno novico, da je Rohletov Franca sral v gozdu, če ne še kaj hujšega.
Končno je zagledal vzpetino z ravno primerno duplino. Ravno pravi čas je še spustil hlače in …

Krempelj se je zbudil, ker mu je ropotalo po trebuhu. Že nekaj dni ni jedel, tista troha mesa, ki jo je imel, je skopnela, gozdnih sadežev pa še tudi ni v izobilju. Takoj ko je odprl oči je zagledal … nago rit!!! Kosmato moško zadnjico. Ja jebelataca! Saj to ni več res! Zdaj so te gozdne prikazni že tako nesramne, da mu hodijo sračkat naravnost pred vhod!? Potihoma je splezal bližje in se ravno pripravljal, da bi onesnažitelja pošteno prestrašil, ko je slišal …

Franca je trpel kot hudič. Zvijanje ni in ni ponehalo. Čepel je s spuščenimi hlačami in bentil.
“Frdamana vlada in frdaman napihnjen kapitalizem! Mater jim vidim! Bolj kot nosim na kup, manj imam! Šparam pri hrani in glej hudiča, kaj dobim!? Sračko! Presneta recesija, presneta gospodarska kriza! Kaj mi je bilo zdaj tega treba?! Jojme, jojme!”

Krempelj je pospravil kremplje in se potihoma pomaknil globje v brlog. Besede, ki jih je preslišal, so mu dale misliti …

Franca si je oddahnil. Zvijanje je zaenkrat ponehalo. Oblekel je hlače in preventivno odšel domov.

Krempelj je po temeljitem razmišljanju ugotovil, da mora nekaj ukreniti glede svojega življenjskega stila. Že dolgo so krožile govorice, da obstaja poseben kraj, Zelo Obetavna Oaza ali krajše Z.O.O., kjer dobiš skoraj vsak dan hrano, ki ti je ni treba lovit, in še norčuješ se lahko iz ljudi. Dovolj mu je bilo nagih riti pred brlogom, dovolj bežanja pred radovednimi sprehajalci, dovolj stradanja, dovolj recesije, dovolj, dovolj, dovolj!!! Če ne bo našel Zelo Obetavne Oaze, bo šel v center Ljubljane z napisom okoli vratu, da ga lahko mimoidoči boksnejo v želodec za samo 0,5 EUR. Še zadnjič se je razgledal po brlogu, nato pa se odpravil na pot.

Ustavil se je pri tabli. Z.O.O. Našel je Oazo! Ampak … zakaj pri medvedovi dlaki je tukaj ograja?! Obkrožil je celo Oazo, vendar nikjer ni našel primernega vhoda, ali vsaj luknje. Naletel je le na kup malodušnih živali, ki se jim ni dalo niti pogovarjati z njim. Rekel si je, da to vsekakor ni dober znak, da bo bolje odpeketati v center in služiti denar z boksanjem v želodec. Odcapljal je naprej, hodil in hodil ter prišel do informacijske table. Stopil je bližje, ker ga je že dajal vid. Aha, zdaj je na Rožniku, potem bi moral malo desno in levo … Vriiišč in trušč! Kar naenkrat je bilo vsepovsod polno policistov, napol histeričnih tekačev, sprehajalcev, tako so ga zmedli, da si je pozabil nadeti tablo z napisom “0,5 EUR / udarec v želodec”. Brez table pa se ni želel pustiti mikastiti. Mislim, halooo?! Ljudje so ga narediti rahlo živčnega, zato se je obrnil proti Polhograjskim dolomitom. Hehe, se je hihital pri sebi, dolomiti, ti ga pa pihnejo!

Ko se je potikal naokoli, je seveda spet postal lačen. Ob odhodu od doma je od navdušenosti nad lahkim zaslužkom namreč čisto pozabil, da se je zbudil ravno zaradi lakote. Obrnil se je nazaj proti Oazi, da bi še enkrat poskusil priti vanjo. Saj govorice običajno niso čisto iz trte zvite, ali pač?

Skoraj je že zagledal ograjo, ko ga je nekaj pičilo. Auuuččččč … in zadremal je. Dogajanja se spominja le megleno, sploh pa je potem vse prebral v časopisu.

Zbudil se je v vukojebini in bil je resnično besen, ker so ga izigrali na tak način – niso ga vprašali, če lahko objavijo njegove slike v časopisih, niti ga niso vprašali, če se strinja s predvajanjem na TV, nato pa so ga še pustili sredi gozda brez prebite pare. Povrh vsega so natolcevali, da se je vrnil zaradi Met(ke). Ljudje, kakšne Met(ke) vendar!!! Nazadnje se je pri medvedkah tako opekel, da se jim namerava izogibati še vsaj še pet let. Sploh pa ni Don Juan! Bil je tako razmedvedjen, da se je hotel vrniti v Ljubljano in sredi Kongresnega trga narediti štalo.

Potem se je spomnil name. Poklical me je in mi povedal, da bo le meni razkril, kaj se je dejansko dogajalo.
Povabila sem ga na en medoliz (kozarec meda z vanilijevim sladoledom), mu prisluhnila in se mu na koncu zahvalila za prijetno družbo ter mu zaželela srečno pot proti morju.

Zdaj veste resnico, celotno resnico in nič drugega kot resnico.

Fak no, policijska država al kaj?!

Pa to ni več res 👿

Peljala sem se s svojim lepim, novim Letečim tepihom, nakar zagledam policaja, ki mi skoči pred avto. Ker sem pridna in zgledna državljanka (vsaj kadar me policaji gledajo), sem še pravi čas ustavila. Lepo sem zavila za kraj, odprla okno, se nasmehnila in se spraševala, kaj pri črni mački na beli podlagi sem ušpičila, da sem si zaslužila takšno pozornost. Policist namreč ni bil sam, bila jih je cela gruča. Okej, sem pomislila, mogoče se je spet zgodil rop in preverjajo mimovozeče s krasnimi novimi premikajočimi se zadevami.

Samomorilsko razpoložen policaj je stopil k oknu.

“Stopite iz vozila,” je hladno rekel.
Debelo sem ga pogledala.
“Stopite iz vozila, takoj prosim.”
Odprla sem vrata in pazljivo izstopila. Policaj me je zagrabil za roko in me povlekel stran, drug policaj pa je prišel z nekim čudnim orodjem in se lotil mojega avtEka.

“Halo, kaj se pa greste? Ste zmešani? Kaj počnete!?”
“Gospodična, ostanite tam, kjer ste!”
Tip je hladnokrvno vzel nek ključ in pričel šariti pri kolesih, zatem je odprl pokrov motorja in … potem sem popizdila.

“Fak no! A mi lahko kdo pove, kaj se dogaja? A bi radi, da stožim gate z vas??? Nov avto mi boste uničili!!!”
“Daj, odpelji jo, baba je histerična!”
“Heeej, heeej, ste znoreli?!?!”

Policaj me je odvlekel k stari bajturini, ki je stala ob cesti in me porinil skozi vrata, kjer je že čakala policistka. Baburina me je usmerila v sobo polno svinjarije. Seveda sem se drla kot jesihar.

“Aaaalooooo! Aaaaloooo! Pa kaj ste vsi prfliknjeni al kaj?!”
Babnica se je obrnila, zaloputnila vrata in jih zaklenila za mano.

Gledala sem okoli, kaj bi lahko pograbila, da bi razbila ta frdamana vrata. Zagledala sem okno. Na žalost je bilo zamreženo, ker je bilo v pritličju. Fak, sem si mislila, avto mi bodo uničili. Skozi okno sem videla, da zdaj šarijo v notranjosti. Bila sem tako besna, da bi lahko nekomu pregriznila vrat.

“Faaaaaaaaaaaaaaaaak!”

*

Potem sem se zbudila.

Življenjske lekcije, malo kvasa in kvasanje

Med tri-urno vožnjo iz Dublina v Galway sem imela čas delati interno inventuro. Zakaj sem napisala interno? Da ne boste mislili, da sem popisovala sedeže, volan, stopalke in šoferja 😛

Dobro no, priznam, nisem delala inventure cele tri ure; za kakšno urco ali dve sem zadremala in morda preletela še del navodil o spešl fu(n)kcijah fotiča. Preostali čas sem pospravljala spomine brez inventarne številke na police možganostroja, jim dodajala barve in posebne oznake, kot so: Strogo zaupno, Spomni se čez 50 let, Ne povej nikomur, niti sama sebi ipd. itd.

Med inventuro in tudi po njej sem se prikopala do pomembnih življenjskih lekcij.

Življenjska lekcija #1: nikoli se ne nažlempaj tekočine (vode, soka) 15 minut preden greš na bus za tri ure, sploh ne, če se bus ne ustavi za piškanje/lulumachen/pipimachen/odvajanje vode. 😛

Življenjska lekcija #2: pobiranje stvari s tal lahko pusti nasmešek na obrazu. Dvakrat sem isti osebi pobrala isto padlo stvar in obakrat sva se oba nasmejala. Bil je eden tistih prijetnih nasmehov, ki te pogrejejo od znotraj, kar tako, brez posebnega razloga. In ne, ni bil Shaun, niti ne Patrick. Verjetno je bil Michael. 😀

Življenjska lekcija #3: Na Irskem je vedno dobro imeti marelo-dežnik. Danes je ene žljkrat rosilo, sijalo sonce, scalo, rosilo, sijalo sonce … Vem, da ste že uganili vzorec. 😀

Življenjska lekcija #4: Clam chowder je vsekakor hrana za dušo. Vsaj v Galwayju.

Življenjska lekcija #5: Veliko znanih pesnikov in pisateljev je irskega porekla. Naj naštejem samo najbolj znane: James Joyce, William Buttler Kvas (Yeast), Oscar Wilde in Jonathan Swift.

Hehe,  še za Obamo trdijo, da je irskega porekla. Njegov priimek bi se moral pisati O’Bama. 😆 Veliko irskih priimkov je namreč na O’ (kar pomeni vnuk). O’Bama je torej vnuk Bame! 😆

Zgodovinski intermezzo … Irska je dežela, ki jo je zaznamovalo veliko nesrečnih dogodkov oz. naključij. Ena izmed najhujših nesreč je bila Velika lakota (Great famine ali An Gorta Mór) v sredini 19. stoletja (med 1845 in 1852), ki je globoko zaznamovala njihovo kasnejšo zgodovino. Takrat je namreč razsajala bolezen krompirja, ki je hudo prizadela več kot tretjino prebivalstva — krompir je bil glavni vir kalorij — in zaradi lakote so bili prisiljeni imigrirati. Več kot dva milijona se jih je razteplo po celem svetu – nekaj jih je s plavajočimi krstami ali ladjami smrti odplulo v Ameriko, nekaj celo v daljno Avstralijo, drugi so se preselili na Škotsko ali šli s trebuhom za kruhom v London. Vse to se odraža v njihovih pesmih, pokrajini in tudi današnjem načinu življenja.

Ludeki tule so pravi štoserji. Ko sem se med dežnim pršcem prebijala do hostla, me je ustavil hecen deda, se mi nasmejal in rekel:

-“Do you know what’s better than pioneer?” (Veš, kaj je boljše kot pionir?)

– “No,” sem se nasmejala nazaj.

– “A pie in your mouth, hehe!” (Pita v ustih!)

Še naslednji dve uri sem se režala na ta račun. 😆

Kot zanimivost: Irci imajo visoko, če ne celo najvišjo, rodnost v EU, vendar na žalost tudi veliko najstniških nosečnosti. Zato se ne čudite, če naletite na plakate, ki informirajo o načinih kontracepcije, o kondomih, o teh in onih zadevah na straniščih, v pubih, v knjižnicah oziroma povsod, kjer se giblje mladina.

Dovolj bodi kvasanja, užijte utrip Galwayja.