Izgubljeni raj ali izgubljena v raju?

Nedelja. Klasika: po kosilu krajši dremež, potem kurblanje motorja in brrrm brrrm po ovinkih odkrivati (s)lepote Slovenije. Tokratno potepanje je potekalo brez vnaprej znanega cilja, za začetek je bila misija osredotočena na iskanje dobrega sladoleda v smeri Ptuja.

Spoznanje #1:
Sladoledolizci, sladoledoljubci, naredite nekaj dobrega zase in si pri res dobrem sladoledarju privoščite sladki kornet. Tistih par centov zraven vas ne bo ubilo, bo pa sladoledu dalo piko na d.

Spoznanje #2:
Haloze so. Haloze so izgubljeni (in spet najdeni) raj. Morda ne raj za geekoljupce, hočem-vodovod-ljupce, hočem-pet-trgovskih-centrov-ljupce, vsekakor pa raj za tiste, ki se radi namenoma zgubijo, se igrajo Magellane in Kolumbe na motorju. Ali biciklu. Ali peš.

Spoznanje #3:
Brrm brrmanje z g. Očetom je ornk zabavna zadeva, še posebej, ko GPS ostane doma. Krohotanje ob vedno ožjih cestah, ki se prelevijo v kolovoz in nato nazaj v asfaltno kozjo stezo, občudovanje gričev in gričurin, izohipsastih vinogradov, nekaterih obdelanih, nekaterih zapuščenih, tuhtanje o možnostih dostopa do micenih lušnih bajturin na vrhovih gričev in sporazumevanje brez besed, samo z iztegnjeno roko ali kimanjem z glavo.

Spoznanje #4:
Pretresena sem bila ob misli, ali še sploh kdo živi v teh lepih koncih, ali jih je vse odgnala nuja po preživetju … S krompirjem z vrta ne moreš kupiti traktorja in kako sploh ti ljudje snegujejo (se ubadajo s snegom) pozimi? Videti ni bilo žive duše.

Za en dan sem bila izgubljena v raju. Vinogradniški džungli. Večina vas še nikoli v življenju ni bila (morebiti tudi ne bo) v Halozah, ne da? Lahko pa greste, pojdite na izlet pogledat, kje se vino rojeva … ali umira.

Egolucija, Revolucija in Bukvolucija – svingarije, da je joj!

Dočakala sem ta dan. REVOLUCIJA!
Začela se bo s stopicljanjem, končala bohvekje, morda v Restavraciji na koncu vesolja.
Dobro poslušajte, dobro berite, dobro dojemajte! Gre čisto zares. Globoko diham.

Mimogrede, če vas daje spomin, si lahko pomagate z ekstraktom ginka ali pa s sparkastičnimi memorizacijskimi (daj me dol al pa zavladaj svetu) nasveti.

Ko je bil človek (ne ti, Človek) še mali pizdič, je imel mali ego. Dovolj mu je bilo preganjati dinozavre in morebitno perjad, gledati prababam pod risjezobe kožuhe in obirati bolhe. Ko je bil človek malo večji pizdun, so mu po glavi začele hoditi bedarije. Zdelo se mu je, da je nekaj več in je pobral palico. Vse ostalo je zgodovina. No, skoraj. Vmes so ga naučili še, da kdor ima veliko batino (v vseh smislih) ali veliko denarja, si lahko privošči malo večji Ego (ne jogurt). Ne mislite, da se je egolucija s tem končala, ah, kje pa! Šele v zadnjih dvajsetih letih je začela doživljati svoj pravi svinjsko dolgi (hehe) orgazmični vrhunec!

Danes si vsaj brez minimalnega ega lačen, bos, pretepen ali zombijevsko pripopan na ustaljene vzorce. Ego je treba negovati, prirezovati, zalivati in mu dajati dovolj prostora, da lahko zrase. Potrebno ga je trepljati, mu dajati redne odmerke pohvale, priznanja in iskrivih idej. Dobro negovan ego pusti drugim egom dihati, z njimi rase, se razvija in cveti. Egolucija se ne sme izroditi. Potrebno je poskrbeti za redne mutacije in križanja. Mutacije iz egocentričnih pljuvalcev ognja delajo egocentralne ognježerce, ki postanejo središče vesolja. 🙂 Win-win situacija torej. Mutacija se pojavil le z…

… Revolucijo!

R.E.V.O.L.U.C.I.J.A. ega.

Revolucija ega se zgodi, ko in če se pripravi Bukvolucija!

B.U.K.V.O.L.U.C.I.J.A.

Bukvolucija – dialog o knjigah, s knjigami in s knjig požiralci. Če koga zdajle vidim zazehat, ga/jo bom kar počila za bučo 😛

Bukvolucija bo (bi bila) ena taka fino-fajna zadeva, kjer se bo (bi) par kerlcev/mandeljcev dobilo na kavi/piru/čaju/soku/medici/borovničkah v enem kul ambientu, da bi se dali dol.

Ha! Pa sem vas (z doldajanjem). 😆 Nič seksa, razen če je v knjigi 😆

Ti vsespolni mandeljci in kerlci bi zažigali z gorečimi debatami o izbrani knjigi. To ne bi bil literarni večer, to ne bi bila pijanka, to bi bile priprave na Prevzem Novega Sveta, čisto našega Novega Krasnega Sveta! Kresala bi se mnjenja, razbesneli bi se bogaboječi in po-robu-hodeči dialogi, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je dobro in kaj ne. Egiči in egičice bi dobili pravo hrano, trumo poslušajočih oči in govorečih ušes.

VsaKDO bi si lahko izbral poseben odlomek — najlepši, najstrašnejši, naokrutnejši ali najneumnejši, najganljivejši, najbrezveznejši … ali pa tudi ne.  Vsi bi prej knjigo prebrali … ali pa ne.

Bukvolucija bo (bi bila) širjenje horizonta levo desno in gore-dole. Ne bi se šli fensi-šmensarije. Za Bukvolucijo ni važno kdo si, ni važno kaj si, važno je, da imaš svoj glas, svoj dialog, ne le monolog. Pa še ego bi dobil porcijo sladice. Obljubim, da bom nahranila vaš ego.

Glavno orožje Bukvolucije: dialog. Mogoče še bukvica. Ni nujno.
Edino pravilo Bukvolucije: da si tam. Z bukvo ali brez.
Predlagana prva bitka Bukvolucionarjev: Khaled Hosseini, Tek za zmajem.
Bojišče: fajn plac s teraso in pivičkom … v Ljubljani?
Bitka napovedana: 18.6. 2009 enkrat proti večeru.

Naj vas jaz zdaj nekaj prašam … Ste že izdali prijatelja? Bi lahko izdali prijatelja? Bi odpustili prijatelju, ki vas je izdal? Kaj je tisto, kar nas žene, da naredimo takšno stvar?

@Bukvolucionarji, če ste za in če pridete, vam pripravim presenečenje! In častim rundo pijače (častna skavtska/pionirska) 🙂

Bodite radovedni! Za en večer zadihajte kot svobodni sužnji! Ne bojte se teme. Mene je samo strah. 😆

Pofočkajte se v komentarje, na mejl, na Twitterju ali na Koornku!
Rada bi ego-revo-bukvolucirala z vami! 😉

@Bukvolucionarji, pozivam vas: razširite glas! Kličem Maryland, Zlobaland, Človekoland – bukvolucionarji, čas je, čas za našo revolucijo!

Še ena v stilu strica Sama in Nike reklam 😛  Be the REVOLUTION you wanna see!

P.S.: Takele knjižne kl(j)ube že imajo okoli po svetu, vendar bi bil naš boljši, lepši, krasnejši, bojevitejši in NAŠ!

Možakar. Ključavnica. Drama.

Bil je možakar. In bila je micena prazna parcela.
(Dejansko še kar obstajata.)

Potem je bila ključavnica. Na parceli. Okoli nje nič. Možakar je moral nekaj zakleniti in je zaklenil nič. Ko je zaklenil nič, je ugotovil, da bi h ključavnici pristajala lesena uta.

Naredil je leseno uto. Hudimana, zdaj je bilo treba zakleniti uto. Šel je po novo ključavnico. Zaklenil je nič okoli ute. Skoraj bi že bil zadovoljen, ko je ugotovil, da bi tudi novi ključavnici pristajala lesena uta. In je naredil novo leseno uto. Aaaarrgggh, ni zaklenjena! Šel je po novo ključavnico in zaklenil nič okoli nove ute. Presneto, spet paše lesena uta zraven …

Možakar ima trenutno pet lesenih ut eno v drugi. Spet mu manjka ključavnica za nič okoli zadnje ute. Včeraj sem ga videla, kako je živčno stopicljal okoli ute in gledal, kam na nič okoli nje bi namestil novo ključavnico.

V bistvu se mi smili. Mislim, da mu bom podarila ključavnico.