Category: prigodljaji

Ekskluzivno poročilo iz prve roke, itak.

Prizorišče: Gorjanci, Dolenjska
Glavne osebe: sparkica, Petra, Nada, Ćuro, šefe Bojan

Prijava, teden ali dva pred treking tekmo
Jaz: Ah, Dolenjska, slovenska lepotica, nima vršacev, za ultro je predvidenih 22 km zračne linije, to bom zmogla.

Sobota, 5.00, zjutraj, se razume
Jaz: Lepo počasi se bom spakirala, najedla, spila kavo … in ob šestih grem na pot, da bom do 8.ure dol.
Slavne zadnje besede: “Hmm, prisegla bi, da so mi bile te hlače še včeraj prav, zakaj mi danes niso?!“. O paniki, zgroženosti in zgubljanju časa raje ne bom …

6.15
Jaz: O šit, kolk je že ura! Gaaaasaaaa! Pa še na bankomat moram! O šit, o šit!

Zbankomatirala, nastavila GPS na Jablance in se prepustila avtomobilskemu treku-dreku.

7.45
Jaz: Zakaj me vlečeš dol že v Dramljah?
GPS: Boš videla, da je tu hitreje, daj, prepusti se, greva! Spremenil sem se, zdaj vem, kje so lepše ceste. Res!
Jaz: Hmmm, a da si se spremenil? Dobro, naj ti bo.

Z nabijanjem muzike sem preglasila notranje vreščanje “NEEEEEE! Pelji naprej do Celja in preko Laškega! NEEEEEEEE TUKAJ!” in suvereno zavila proti Šentjurju.
Debelo sem pogledala, ko me je elektronska golazen zvlekla na cestico za progo. Za trenutek sem pomislila, da me bo iz hudobije poslal na tire. A me ni. Ne, huje! Poskrbel je, da sem imela avtomobilski treking med … kravjeki. Dobesedno.

Saj ne, da me je GPS že najmanj X-krat vlekel po kozjih stezah in ne da sem se zaklela, da mu ne pustim več glavne besede … Malo sem se režala, malo škrtala z zobmi, ampak ajd, če je šel štrik, naj gre še bik, krava pa baba! Zvlekel me je čez Planino, pa po grapah in soteskah, kjer sem bila že sama sebi v napoto, kaj šele, da bi srečala nasproti vozeč avto! Skozi okno sem videla, kako rasejo gobe – lahko bi jih nabirala kar med vožnjo, videla sem še, kako diha trava in kako se mi veverice smejejo v faco, ena je imela odkrušen zob in travo za uhlji.
Vožnjo je z dramskimi vložki dodatno začinil voznik pred mano, ki se mu je zdelo hudo zabavno divjati po ravnini, v ovinkih pa je le miceno manjkalo, da ni ustavil in rekel ženi, “Čuj baba, grema vun, avto morma obrnit.” Najbrž bi bilo hitreje, verjemite. Saj ne, da se mi je mudilo ali kaj podobnega, ah kje pa … Nekje sredi vukojebine na poti do Sevnice sem za trenutek pomislila, da bi se kar obrnila in šla domov, ker se mi je zazdelo, da bom zamudila vse skupaj.

8.30 – 8.45
Oprašena (ne, nisem roža! gre za avto, porkamašina!) sem pridrvela na štart, obrnila z ročno, skočila iz kabria in svojemu lepotcu naročila, naj me registrira. A da lažem? Ok, za kanček sem morda res pretiravala. Avto ni bil prašen 😆 Bilo mi je nerodno, bila sem pozna kot hudič na lasten pogreb, celotna kompanija je bila že zbrana, vsi so imeli sklepe naoljene, tekaške copate nabrušene, oči prilepljene na zemljevide … počutila sem se kot slonica – ne v trgovini s porcelanom, pač pa kot brezrepa slonica sredi svetovnega prvenstva v atletiki.

Uspelo mi je pomahati Mateju, spoznala sem Sebastjano in Žineta, se pozdravila s Hano in Alešem, GPSu zagrozila, da mu bom raztreščila drobovje, ko se vrnem … in že je bilo treba na štart.

8.59
Jaz: O šit, o šit, o šit. Noge, ne izdajte me … o šit, o šit.

9.00
Bojan (organizator): Gremo!

Zapodili smo se kot zajci proti razprodaji zelja. Zavohala sem smodečo gumo podplatov, za trenutek se je celo iskrilo. Res!… Kakorkoli, tekli smo in tekli in tekli, tekla sem z zadnjo skupino, ker sem vedela, da to definitivno ne bo moj dan. Noge iz svinca, skoraj tri litre vode v nahrbtniku (zadnjih dvakrat mi je je zmanjkalo), čuden glavobol in potem ja, to, kar sem pričakovala že na Škofjeloški avanturi, a nikakor želela! Bolečine v golenih golenu. Pardon, hude bolečine v golenih golenu. Spustila sem še zadnjega tekača naprej. Že pri hoji sem racala sem kot Gollum.
Jaz: O jebemti! Kaj pa zdaj?
Ustavila sem se. V daljavi se je videl oblak prahu dirjajoče množice, ki je postajala pikica. Žalostno sem tacala naprej, korak po korak.
Jaz: Nazaj ne grem, raje se pogreznem v zemljo!

Par sto metrov naprej se je pojavila še ženska bolečina (if you know what I mean).
Jaz: O fak! Paaaa daaaaj! To ni res …?! Kaj me bo še doletelo?!
Pogoltnila sem dva Nalgesina, ki mi ju je mati Previdnost podtaknila v nahrbtnik in krevsala kot Krjavelj proti KT1 …

KT1
Jaz: O, glej! Prva točka! Noge, vidite? Prva točka!
Noge pa nič.
Verjetno ni treba omenjati, da ni bilo ne duha ne sluha o drugih. Če bi dobro prisluhnila, bi slišala, kako se kobilice praskajo za ušesi.
Iskanje naslednjih treh točk bi si že skoraj zaslužilo svojo objavo. KT2, KT3 in KT4 so bile na posebnem zemljevidu, namenjenem orientacijskem teku. A moram povedat, da še v življenju nisem videla takšnega zemljevida? Z malo kmečke logike, od Nalgesina zadetim razumom, s kompasom in karto sem določila smer nadaljevanja, s tihim krikom “No, pa dajmo, mrcina!” pa postavila temelj spomeniku “Zalutala”. Dokler mi poti ni prekrižala lesena ograda, je šlo brez problema. Kdo pri vragu postavi ogrado na mojo pot?! Halo?! Niso vedeli, da pridem? 😆 Ograda me je zmedla in namesto, da bi nadaljevala po poti za bajto, ki je bila seveda za ograjo (aaa, mogoče je bila ograja zaradi bajte?), sem ruknila levo.

Kar naenkrat je zašumelo in zalomastilo v bližini! Pripravila sem se na anti-medvedji-karate-udarec, a so bili samo trije ultraši, ki so malce zašli. Hehe, za trenutek sem pomislila, da bi me lahko zbasali v rukzak … po kosih. 😀 Med opuščanjem te misli sem jih valda zgubila. Zgubila pa sem tudi sebe. Kar naenkrat nisem bila več sigurna, kje sem. Karta in GPS (ta poredni je ostal v avtu, ta dobrega pa sem vzela zraven, da bi prihranila reševalcem delo) se pa tudi nista mogla dogovoriti, kdo mi bo povedal, kje pri hudiču sem. Na srečo obstajajo dubri Dolenci, ki so mi pokazali, kje točno na karti sem. Ker sem se do sem že naučila pripopati kompas na zemljevid, se mi je nasmejala rit. Pičila sem proti KT2.

KT2
Šala mala.

Na poti do KT3 so bolečine v golenih toliko pojenjale (Nalgesin, hvala ti!), da sem uspela nekajkrat po sto metrov celo teči.

KT3
Druga šala mala.

Jaz: O super, pa ta orientacijska zadeva je bomba! To že znam! Tule desno in potem se držim levo in … ne morem zgrešiti.
Samovšečno sem zavila v gozd, se držala levo, spremljala zemljevid, vse štima … potem pa sem se na eni točki držala malo preveč levo. KT4 kar ni in ni hotelo biti, šla sem mimo vsaj dveh križišč, kjer bi lahko bila kontrola.
Jaz: Pa dobro no, a sem blentava al kaj?

Asfaltna cesta?! To ni to. Najraje bi se nabrcala v rit.
Jaz: O šit! Alo Micka, nazaj! Predaleč sem.

Zavila sem gor, pa malo dol, malo desno, malo levo, srne so me gledale in si mislile svoje, potem so ugotvile, da je bolje če zbežijo, sicer se nalezejo norosti od tega čudnega bitja, ki skače po podrastju. Bila sem živčna, ker sem vedela, da zgubljam dragoceni čas, da me bodo najbrž vsak čas dohiteli tisti s Pohodniške. Uspela sem še prestrašiti dve prijazni gobarki/kostanjevki in se na koncu zapodila nekam, kjer bi lahko bila KT4. In potem sem jo zagledala. Ne točke, pač pa mojo rešiteljico! Prijazna punca mi je povedala, da sem slabih 50 metrov od kontrole. Končno sem bila v pravi smeri, zaradi rešiteljice sem jo našla malo prej. Hvala ti, neznanka 😉

KT4
Valda, da sem na poti dol srečala maso, ki je šla gor! Če bi lahko, bi si dala vrečko na glavo, tako me je bilo sram. Ampak … jebat ga 😀 Skoraj eno uro sem sprašila in se šla šumskega bibeka (domač štajerski lokalni vzdevek za zblojene gozdovnike).

Zakurblala sem dodatni pogon in par minut celo uspela teči za skupino, potem pa so šli za moj okus (in okus GPS-a) malo previsoko, zato sem jo mahnila kar počez čez drn in strn proti KT5.

KT5

Fant:“Kolk maš številko kartončka?”
Povedala sem mu jo. S kulijem je začel drseti po listu, ko sem dodala magično besedo.
Jaz: Ultra.
On: Aaa? Sem mislil, da so že vsi šli mimo.
Žal mu ni uspelo skriti osuplosti 😆
Jaz (smeje): Očitno niso . A sem čisto zadnja?
Hitro je pospravil liste in se skušal izvleči iz zamotane situacije. Predvidevam, da sem imela enega izmed tistih grozečih pogledov, ki jih dobim po enournem lutanju v gozdu 😆
On: Emmm, ne vem … ne vem, koliko jih je odstopilo.
Nisem ga hotela mučiti, pa tudi ura me je priganjala.

Med dirkanjem po gozdu navzdol mi je veja razpletla kito, odnesla gumico za lase (naj jo ima, če jo že rabi!!!) in naskrivaj se je pritihotapila sovražnica št. 2, takoj za bolečino v golenih —  skeleča bolečina v levem kolenu.
Iz gozda sem dobesedno planila beračem grozdja v objem. Ker so vsi ta mladi nosili brente, se mi ni dalo poditi za njimi, mahnila sem jo kar čez vinograd (z dovoljenjem lastnika, seveda), malo čez travnik, pa spet čez gozd, dokler nisem zagledala samostana. O krasota! O lepota! Bilo je sanjsko. Pri samostanskih vratih mi je koleno dokončno odpovedalo. Noge nisem mogla ne prav skrčiti, niti stegniti, skelelo je in na vsak drugi korak se mi je dobesedno zabliskalo v malih in velikih možganih od bolečine.

Jaz: Hm, kaj pa zdaj? Še hodit ne morem več! Pokličem?
… sekundo kasneje …
Jaz: Ni šans!

Kdor me vsaj malo pozna, ve, da imam vedno plan B. Razmišljala sem o skrunitvi deviškosti prve pomoči, nakar sem v rukzaku zatipala sivo-srebrn lepilni trak — točno tak, kot ga uporabljajo ugrabitelji v VSEH ameriških filmih. Ja, kar mislite si svoje. Z mano ni heca. Fiksirala sem koleno, kolikor se je dalo. Spet sem lahko za silo hodila. Gor lažje, dol pa … ja, no ja. Obhodila zid in našla kontrolo.

KT6

Še vedno pod vplivom občudovanja samostanskega zidu sem pogledala na zemljevid.
Jaz: O mati gorska! Vzpon.
Po navodilih sodeč bi bilo do KT7 najbolje in najlažje iti po cesti naokoli … a bilo je že pozno in zavedala sem se, da sem kot obsojeni na smrt. Ure so mi bile štete. V normalnih okoliščinah bi lahko del tekla po cesti, vendar so bile okoliščine vse prej kot normalne, kaj šele, da bi tekla. Odločila sem se, da jo usekam kar direkt počez čez hrib in potem nadaljujem po grebenu do točke. Na kratko: strmina, strmina … sem že rekla strmina? Pomagala sem si z držanjem za travo, za drevesa in jo mahala naprej. Lepilni trak je čudežno pomagal, da mi koleno ni razpadlo na prafaktorje. Kdo bi me sestavljal, prosim vas lepo? Ni ga junaka, ki bi me prišel iskati. Mogoče …, če bi bila velika in bogata 😆 Ker nisem ne eno ne drugo, sem se morala zanesti nase in le nase. In na svoje nohte (ki jih ni veliko) 😆

Končno prilezla na vrh, preplašila dve srni in tri ptiče neznane pasme, potem pa je bilo treba nazaj v dolino. Uspelo mi je najti jarek, po katerem sem napol plavala napol gazila do pasu v listju in upala, da ni pod listjem kakšne kraške jame. Očitno je ni bilo 😆

Preskočila sem potok in napadla drugo, še malo večjo strmino. Običajno za naporne in zahtevne zadeve uporabljam izraz “jebanje ježa”, tokrat bi najraje rekla “jebanje bodljikavega dinozavra”. Ne samo, da je bilo strmo, bilo je tako strmo, da sem šla dva koraka navzgor in enga navzdol. Pomagala sem si z dvema ne še popolnoma preperelima štrcljema vej, da nisem zdrsela čisto nazaj do potoka.
Končno sem prišla na gozdno pot. Milina! Priznam, da sem postajala sama sebi miceno odveč. Splezala sem še na zadnji kucelj (z mojimi kratkimi nogami je lahko vsaka krtina že kucelj) in se pofočkala.

KT7
Jaz: O glej, nekdo je izgubil opis poti. Mogoče je list še topel … Ne, ni več topel.
Vzela sem ga, da ne bi smetili in vrgla oko na naslednjo točko.
Jaz: Ne me basat …
Ja me basat. Naslednja točka je bila na hribu. Na sosednjem hribu. Med hriboma dolina in v njej potok. Isti potok, ki sem ga že prečkala.
Jaz: Po cesti okoli ali direkt? Direkt, kaj pa čem?!
Vrgla sem se v “prepad”. Večkrat sem bila na tazadnji kot na nogah, zapletla sem se v malinovje, se spotikala čez veje in se na vsakih deset metrov zavila v pajčevino. Sem že omenila, da se bojim pajkov? Če se strahov lahko znebimo tudi tako, da se spopademo z njimi, potem sem imela zelo intenzivno in uspešno terapijo. Niti enkrat nisem zacvilila, niti zavreščala. Hladnokrvno sem stresala pajke iz las. 😆

Vmes sem še uspela vsake toliko prečekirati, če je domnevni vampir z Gorjancev pusti kakšno sled. Nič. Sama jama, sama šuma, sama jaz.

Ne bom rekla, da mi je šlo na jok, ker mi ni šlo. Res pa je, da mi je v tem trenutku strašno zadišala kava in da bi dala vso vsebino rukzaka za eno kavo. Ker žal ni bilo Cankarjeve matere v bližini, da bi mi uslišala željo, je ostalo pri snifanju zraka in domišljijski infuziji. Še dobro, da imam bujno domišljijo. 😆

Skoraj padla sem na cesto in hudo kratek čas nadaljevala po njej. Bilo je super in bilo je fajn, dokler nisem zagledala potoka. Hop! sem planila s ceste in se ponovno dričala dvajset metrov malo po riti, malo po nogah in malo po rokah. Prečkala sem potok in neustrašno zagrizla v strmino. Zemljo mi je sproti odnašalo izpod nog. Prešinilo me je, “kaj pa če mi ne uspe zlezti gor?!”. Poiskala sem nova dva štrcla in se nekako zvlekla malo više. Nek vrag mi ni dal miru in za vsak slučaj sem preverila karto. Skoraj sem omedlela, ko sem ugotovila, da to še ni bil pravi potok. Kresnila sem se po buči, se spustila nazaj do potoka in potem odbrzela kar ob koritu do sotočja s pravim potokom! Tako pač pride, ko je človek že malo zmatran in mu gredo kavne neumnosti po glavi.

Ker bodljikavi dinozaver še ni imel dovolj s spolnostjo povezanih aktivnosti, sem ga jovo-na-novo zadovoljila. Vlekla sem se navzgor, skoraj z vsakim deblom sem bila na ti, z vsakim kamnom na vi. Po eni strani sem upala, da me vampir ne bo napadel, ker česna res nisem vlekla zraven! Po drugi strani sem upala, da me bo napadel, ker bi potem imela dober razlog, zakaj sem vsa spraskana in zakaj sem tako pozna. Boj z vampirjem je izjemno resna zadeva.

Življenje je za trenutek dobilo smisel, ko sem se znašla na evropski pešpoti. Ker so moji medklici “Bemti!” v tej drami čustev, volje in listja postajali vse pogostejši, sem vedela, da je prišel čas za drastične ukrepe. Iz rukzaka sem povlekla … jabolko. Ravno sem požvečila do konca in ob pogledu na uro izustila zadnji žalostno-jezni “Jebemti!” (ura je bila že tri, jaz pa šele na dobri polovici poti), ko sem jih zagledala …

(… se nadaljuje …)