Prišla je prilika, da vam povem o lebdeči priliki. To je lepa štorja in verjetno vas ni mnogo, ki bi vedeli o njej.
V vasici Ženavlje na Goričkem, kje so dobri ljudje doma in blizu stičišča treh držav (katerih treh boste menda že uganili), je mnogo let nazaj pristala lebdeča (in leteča) prilika.
“- Lüftbalon, lüftbalon, je nastal vrišč na vasi.
– Jej, ga vidiš, kak je velki. Pa kak nizko ide!
– Gospodne, ka pa že to znamenüje
Gvüšno nika nej dobroga
Nika se pléte…”
(prepisano s spominskega obeležja v Ženavljah,
prvoten zapis KAM v koledarju Srca Jezušovega leta 1935)
Lepega avgustovskega večera 1934 se je nad Ženavljami pojavil balon. Starejši vaščani so vedeli, kaj je to za ena stvar, ker je štirideset let prej podoben balon že preletel to vasico v “kurinem grebenu”… Tokrat so mu vaščani pomagali pristati. Iz balona sta skočila belgijska stratosferska letalca, profesor Max Cosyny in Nere van Elst, njegov asistent. Letalca sta se dvignila z letališča Hour-Havenne v Belgiji, dosegla višino 16 000 metrov in po 14 urah pristala naši “kokoški” na glavi 😆
Letalca sta imela v balonu radijsko zvezo, s katero sta povezala stratosfero in evropska tla. Goričko je za nekaj dni postalo zvezda medijev v Evropi in celo v Ameriki. Šolski upravitelj Škerget, ki je poskrbel za utrujena letalca, je od belgijskega kralja prejel kolajno.
Za vse tiste, ki ne veste, kje je Goričko (in vas Ženavlje), je novinar takratnega časopisa Jutra iz Ljubljane zapisal: “Ni Sibirija, je pokrajina prijaznih domačinov, katerih se bosta letalca še dolgo spominjala.” Sibirija. Svašta 
Po tem dogodku je bila napisana knjiga in posnet krajši dokumentarec. Žal pred obiskom Ženavelj nisem vedela ne za eno, ne za drugo. Zdaj vem in zdaj boste izvedeli tudi vi: knjiga ima naslov Milan Vincetič – Nebo nad Ženavljami, dokumentarec pa se imenuje Nebo nad Ženavljami ali Dan, ko nam je Evropa padla na glavo.
Če 18.avgusta ne boste vedeli, kam bi se dali, obiščite Ženavlje. Takrat v občini Gornji Petrovci praznujejo obletnico tega pomembnega dogodka, ko je pol sveta vedelo, kje je Goričko, ne pa zdaj, ko je od cesarja in boga pozabljeno 🙁
Mesta pristanka ne bo težko najti. Na njem od 1997 namreč stoji spominsko obeležje (ja, to je druga beseda za spomenik), ki ga je v čast in slavo Ženavelj (in malo verjetno tudi v svojo) ustvaril akademski kipar Mirko Bratuša. Zanima me, če boste ob kipu dobili isto asociacijo 😆 Morali bi 😆 A da vas spominja na balon?
Ob tej priliki naj zaključim, da so prebivalci Goričkega še vedno dobri in prijazni ljudje. Ne pozabimo jih, čeprav pri njih že več kot 70 let ni pristal balon.
Še vedno mi ni jasno, zakaj temu rečejo leteča prilika 😕
