Pride dan, ko je potrebno odbiti novo bitko s starimi sovragi. Če imam dober dan, zmagam jaz, sicer zmagajo oni. Vroča kopel je odplaknila sivino misli, črna usedlina bo šla stran le z drgnjenjem. Jutri. Doma.
Naslednje vprašanje se mi motovili po glavi že dlje časa: če oseba kupi gel, ki je hkrati tudi šampon in na gel-šamponu piše, da so po uporabi lasje svetleči, a to pomeni tudi, da … eh, naslednje vprašanje 🙂
Še eno vprašanje: če nekdo zatrjuje, da vedno najprej(!) pomisli na druge in jih zmeraj(!) jemlje v obzir, nato pa dve uri potuje po enosmerni cesti egotripanja in vse, kar slišim je “jaz, jaz, jaz, jaz” … a je hudo narobe, če pomislim, da ima ta oseba popolnoma napačno predstavo o sebi? 😕
Potem seveda logično pridem na naslednjo modro misel: vse iluzije so kratkotrajne, ker njihovi izvajalci pozabijo plačati položnico za dovajanje energije (kakršnekoli že pač).
Ej, ampak (čisto) resno: hvala simpatičnemu neznancu, ki me je spremenil točno tisti trenutek, ko je bilo potrebno. Vrnil je zaupanje v čar somraka, ko vse krave postanejo črne in za dan vrnil lučke v oči. Okej, mogoče ne ravno lučke, so si pa oči vsekakor spočile. 😀 Ne si zdaj razbijat glave, nič od tega se ni zgodilo v Luxemburgu. 😉 Tule sem imela le čas razmisliti o vsem.
Nekaj o Luksemburgu enkrat v prihodnosti (sploh slikice), še prej pa vas bo dohitel tok besed v smeri ugajalne hendikepiranosti. Imejte se lepo, imejte se radi, imejte radi druge, ne objemajte kaktusov in ne sušite štirinožnih prijateljev v mikrovalovki. Zaljubljajte se v neznance, (ne) prijemajte neznanke (velja predvsem za moško populacijo) in vse ostalo, kar se pač da početi, medtem ko drvimo po cesti v smeri črne luknje pozabe.
Tako, (dobro) porabila plačan internetni čas. Grem naprej brat enega izmed “najlepših ljubezenskih dialogov”, Glattauerjev roman (berem ga v nemščini, prosim lepo) Gut gegen Nordwind. Aja, danes sem se že učila španščine. 😀 Nekje je treba začet. Portugalščina in francoščina sta že na seznamu.
To je to.
