S prihodom v tujo deželo kdaj pa kdaj prišlepam tudi določena pričakovanja o ljudeh, pokrajini, mestu, dogajanju. Če lahko za sekundo pametujem: številna potovanja so me podučila in izučila, da ni dobro imeti pričakovanj, ker potem vsako odstopanje od njih pomeni motnje v dojemanju. Ne, nisem motena, ko potujem, halo?! Z motnjami mislim slabo voljo, utrujenost, tečnobo in nemoč, kadar stvari niso odvisne od mene. Si upa kdo izmed vas trditi, da to niso motnje v dojemanju? A? 
Ampak… tudi pametovalci kdaj pa kdaj porinejo glavo v sršenji panj. Tokrat… so iz kukavičjih semen “ne boš se pretegnila, ne bo naporno, to ti je nagrada…“, podtaknjenih v moje misli, zrasla pričakovanja. Doma sem si govorila “samo to še naredim, samo to še pretrpim in potem _______” (vstavi poljubno prijetno situacijo, ki vključuje leno postopanje v poznopopoldanskem soncu in pitje kave)… Napaka. Zakaj?
Pričakovanja so iz simpatičnih piščet ob Murfakovem nategovanju (mojih živcev) prerasla v vreščeče razvajene zmaje. Fuj in fej. Še dobro, da sem naredila tečaj iz Upravljanja z zmaji, hudobnimi ljudmi in ostalimi beštijami.
Po včerajšnji rekalibraciji telesa in duha (beri: lezenje v breg + ekskluzivna oddaja Prisluhnimo lastnim mislim) me je prešinilo, da je za doldajanje z Murfakom krivo… nič drugega kot moje obešanje na pričakovanja. Mhm, aha. “Oooo, čak, čak, čak…” sem si rekla, no, bolj zamomljala. V sparkicaRL konzolo sem vnesla “readjust attitude“. Enter.
In glej jo ščuko na dveh tacah… Svet je… lep? 😮
Danes zjutraj sem pred službo splezala na Fløyen. In še bom… in še in še in še… pa če crknem pri tem 🙂 Murfak, boljše zate, da nabaviš pohodne čevlje. This is war.
Aja, še to. Tile bizgeci so bili z mano na tečaju…
Sledi: Kako sva z Murfakom širila švasarije o Norveški
