Včeraj je bila. In bila je brrrm-brrrm fantastična.
Padla je Dolenjska s Kočevjem vred in padlo je Cerkniško jezero. Bilo je tam, začuda 🙂
Pozdravili smo gore, pozdravili smo Kamnik in pozdravili smo dom, hvaležni, da smo živi. Čeprav z mušicami v zobeh 🙂
… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih, ampak še vedno ne dovolj star, da ne bi tega vseeno počel 🙂
Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo 😛
Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev 😆 ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj 🙂 Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave 🙂 Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok 😆
Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo).
Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala.
Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna 
Proti večeru, ko sonce ugotovi, da je razsvetljevanje ljudi nesmiselno početje, kenguruji dvignejo glave. Leže v travi razmišljajo o prostranstvih, ki so si jih nekoč delili z domorodci. Molče zapojejo pesem, samo skozi skakljanje proti električni ograji se odraža njihova poezija. Njihov zanos zmotijo le mimoidoči hrumeči stvori in porušijo skrbno načrtovano kompozicijo, ki je zorela med travnimi bilkami.
Simfonija šumenja trave se prepleta z butanjem valov v peščeno-skalno obalo, ki dajejo vsej šumni kulisi pravi ritem, avstralski ritem. In potem je tukaj še spomin na možakarja, sedečega sredi množice glasnih azijskih trgovcev s plastiko in še bolj plastičnimi ponaredki. Didjeridoo in utripanje src turistov, didjeridoo in težek zrak azijsko-indijskih dišav, didjeridoo in ritmično gibanje trebušnih in hrbtnih mišic ob valovanju zraka skozi leseno čudo. Ljudje na velikem otoku in majhen otok sredi ljudi.
Kenguruji so odpeli, morda je kakšen pustil svoje srce na ograji ali na cesti. Ne vem. Sama puščam divji del svoje duše tukaj, ko sedim sredi ničesar in sanjam o učenju strojev in strojnem učenju.