Larsova krvna slika je pokazala… nič. Oziroma ni pokazala nepravilnosti. Zdravniki so rekli, da bi se v primeru limfoma to pokazalo na krvni sliki.
Obstaja upanje na kak res eksotičen prehlad…
Psssst. Da ne bom preglasna.
Category: pEsarije
Rojstvo in smrt
Danes je prijateljica povila hči Laro. Ne morem opisati, kako sem vesela zanjo. Ker sva delali skupaj in sva skoraj vsak dan od začetka, ko je izvedela, pa do včeraj rekli kakšno na to aktualno temo (bodoča mamica, porod, ono, tretje, …), se skoraj počutim kot babica 🙂
Veselje se prepleta z žalostjo zaradi Larsa. Dlje kot berem stvari po internetu, bolj se mi dozdeva, da ima limfom. Ja, to je rak. Žlezni rak. Pogosto se pojavlja pri dobermanih, rottweilerjih, ovčarjih, tudi pri zlatih prinašalcih. Prva znamenja so otečene bezgavke, zmanjšan tek, posledično hiranje… 🙁
Velikokrat razmišljam o rojstvu, smrti, boleznih, vendar ne na pesimističen način. Zavedam se, da je vse to del življenja, da nihče ne živi večno. Vseeno mi je hudo, ko pogledam skozi okno, ga vidim in mu ne morem pomagati. Danes sem ga skušala prepričati, da bi pojedel vsaj juho. Nekajkrat je pomlaskal, potem pa je šel stran. Vedno pogosteje se zalotim, da imam lica mokra od solz. Skušam se pripraviti na najhujše, hkrati pa upam, da se motim…
Prosim, naj se motim 🙁
Najden bernandinec
Očitno bo ta teden zaznamovan s pasjimi dogodki. Oče je obrezoval v vinogradu… kar naenkrat pa zazvoni moj telefon. “Pridi nekaj pogledat, ne bo ti žal,” je rekel oče. S fantom sva šla do njega in kaj sva zagledala? Bernandinca, ki je očetu delal družbo, tako da ga je leže opazoval z razdalje.
Ko sva prišla še midva, smo ga poklicali. Počasi je prišel do nas – krasen, velik, kosmat in shujšan bernandinec. Ker smo pri nas vsi člani družine ‘pasji prijatelji’, smo v en glas ugotovili, da moram po kos kruha s pašteto. Prinesla sem mu kruh, ki je izginil v sekundi dvajset. Potem sva šla s fantom po pasjo prvo pomoč – skledo z briketi in vedro vode. Ubogi pasji revež je vse pomlatil. Videti je bil zdrav, zato smo se kar hitro spoprijateljili. Jaz sem mu bila še posebej všeč – skorajda se ni premaknil od mene.
Z zahoda so se začeli valiti črni oblaki, zato smo morali za psa čim prej v akcijo. Najprej smo poklicali vse bližnje sosede, če vedo za koga, ki ima bernandinca. Na deželi ni to nič nenavadnega. Med sabo se poznamo, vemo, pri kateri hiši imajo psa, koliko jih imajo, če so hudi ali ne; sosedi poznajo druge ‘sosede’ iz nekoliko bolj oddaljenih vasi… V glavnem, vzpostavili smo mrežo in ugotovili, da nihče ne pogreša psa. Pri nas žal ni mogel ostali, ker bi dva rottweilerja in še en bernandinec presegali naše dnevne in tedenske prostorske kapacitete. Manjšega psa bi se še dalo ‘prešvercati’ v mojo sobo 🙂
No, za vsak slučaj smo psa slikali. Obvestili smo Radio Maribor, Radio City in poklicali veterinarje. Veterinarska ambulanta na Šentiljski ima zanimiv pristop k reševanju takšnih problemov: “Prevali breme na tuja ramena.” Rekli so, naj pokličem o 112, center za obveščanje. Fant jih je res. Bili so prijazni in so nam dali številko pasjega zavetišča v Dramljah pri Celju. V zavetišču so dejali, naj počakamo do večera… Klicala sem še Društvo proti mučenju živali v Mariboru, a zgleda, da sobota ni njihov dan, sploh pa na mariborskem koncu ni pasjega zavetišča 🙁 V glavnem… poklicali smo vse možne številke, kar se jih je dalo najti na internetu in v telefonskem imeniku. Kazalo je zelo slabo.
Zunaj je začelo deževati, skrbelo nas je za Medota (neko ime smo mu morali dodeliti), nismo ga mogli pustiti zunaj na travniku, sploh ne po tem, ko sva z Medotom postala po očetovih besedah ‘friends forever‘. Odpeljala sem ga v garažo, ga božala in upala na najboljše. Medo se je stiskal k meni, mi položil glavo v naročje, da mi je bilo še huje, ker ga res nismo imeli (nimamo) kam dati…
V tistem pa se je prikazal žarek upanja in svetlobe. Klical je prijazni mladenič iz zavetišča, ki pobira zapuščene živali. Povedal je, da je na mariborskem koncu in da lahko pride iskat Medota. Vem, da v zavetiščih niso idealni pogoji, da bi bilo Medotu verjetno lepše pri nas, vendar raje vem, da je tam vsaj na suhem, da ga bodo nahranili in morda se bo našel nekdo, ki ga ima ali ga bo imel rad. Bilo mi je hudo, ko smo ga dali v kletko in v avto, počutila sem se kot izdajalka, vendar drugače žal ni šlo… 🙁
*****
Ob treh popoldan smo ostali brez Medota, ki je zdaj v Dramljah. Če kdo pogreša takšnega psa oz. ve za koga, ki bi ga pogrešal, naj prosim pokliče v zavetišče (03/749-06-02) ali pusti komentar na tej strani.
Kuža je odrasel bernandinec, samec, po oceni mladeniča iz zavetišča star okoli treh let. Najden je med Mariborom in Lenartom v Slov. goricah. Medotu manjka desni spodnji sekalec. Je prijazen, navajen ograje in povodca… Nima serijske številke v ušesu ali kakršnegakoli namiga, od kod bi se lahko vzel…
*****
Zdaj pa še nekaj hudih besed:
A.) Če je Medo lastniku ušel, naj mu da drugič vsaj ovratnico z osnovnimi informacijami, da se bo vedelo, kam je treba Medota vrniti.
B.) Če je Medota kdo namerno vrgel iz avtomobila neznano kje, naj mu crkne avto, naj mu kobilice požrejo vso hrano in naj bo preklet za vse večne čase! Še po smrti!!! Takim lastnikom bi bilo potrebno dati zaporno kazen.
Takšne stvari se žal dogajajo (B). Še prepogosto! Sploh na našem podeželskem koncu dokaj pogosto naletimo na psa, ki zmedeno bega naokrog in išče lastnika…
—
Vsem, ki vzamejo kakšno žival iz zavetišč in zanje lepo skrbijo, bi se rada zahvalila. Že zaradi tega, ker so dobri ljudje.
Vsi, ki si nameravate omisliti ljubljenčka, DOBRO premislite. Ljubljenčki potrebujejo čas, pozornost, hrano, ustrezen življenjski prostor, nego in vašo ljubezen. Če jim tega ne morete zagotoviti, si raje ne nabavite živali.
Slika najdenega bernandinca Medota :
