Ko mitrazturač sreča razočarano gospodinjo

Kljub letanju po okoliških travnikih in stezicah je živela dokaj mirno življenje, vse dokler… si ni začela prati sama. Hudobni madeži od potenja so ji napovedali vojno. Prala je enkrat, dvakrat, šestkrat, si oddahnila in se zvrnila po tleh, ko je kateri izmed teh hudobcev ob nepravem trenutku naredil “bu, še sem tu!”.

Da ne vidim koga zmrdovati se nad tematiko! Porkamotorka! Vsi smo krvavi pod kožo, vsi se potimo in vsi začnemo dišati po cipresah. Pika, šlus, amen na kamen.

Mitrazturačev aka mythbusters mi ni potrebno predstavljati. Čeprav so njihovi eksperimenti za mojo nežno inženirsko dušo večkrat pripravljeni nekoliko neznanstveno,  ali bolje — ne dovolj znanstveno, mi je koncept oddaje všeč. Eden izmed alter-egov se je celo odločil, da bo od zdaj naprej mitrazturač, in kakšna sparkica bi bila, če mu ne bi prisluhnila, a? Pred relativno kratkim (vsega 5 minut nazaj) je mitrazurač čelno trčil na drug alter-ego, gospodinjo, ki za vse ostale opravlja FATAstična opravila (pucanje, sesanje, brisanje, pomivanje d.o.o). V trenutku sta se zaljubila in sklenila zavladati svetu. Od teh načrtov sem ju modro odvrnila in ju pripravila do tega, da bosta raje skupaj prala perilo.

Stvar je namreč takšna, diši pa takole… Pri silnem športanju se (lahko) izločijo silne količine potu, ki v kombinaciji z deodorantom povzročijo ne preveč dišeč madež, ki ga za boga milega ne spraviš iz tkanine. Problem je v sami strukturi znoja, ki med drugim vsebuje aminokisline. Če pri biologiji in/ali kemiji niste sedeli na ušesnem polžu, vam je jasno, da gre za beljakovine, ki na visoki temperaturi zakrknejo. Kaj to pomeni? Da je kuhanje juhe iz švic majc sicer možno, flekov pa vseeno ne bo odstranilo. Nasprotno! Povečevanje količine sredstva za pranje (pralni prašek, pralni gel, pralni X) ni učinkovito, tudi povečanje števila pranj ne. Problem ni zgolj v videzu (madež), ampak tudi v vonju oblačil. Oblačilo morebiti diši,  ko ga oblečete, a le dokler ne zagrejete s svojim telesom (če slučajno prej ne peglate ). Hmmm… ostane le to, da vržete oblačilo v smeti, ali pa… se greste znanstvenika, ki uporablja Google.

Mitrazturač in razočarana gospodinja bosta danes eksperimentirala z naslednjimi stvarmi, ki bi naj pomagale odstraniti madež in njegovo družico – neprijeten vonj:

  • beli kis,
  • vodikov peroksid in
  • detergent za pomivanje posode.

 

Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.

 

Bubizem in ostale hecne bolezni

Lahko bi bila zdravnica, prisežem. Vsakodnevno odkrijem stotine novih in starih bolezni, ene so smrdonosne, druge smrtonosne, tretje pa samo so. Kaj češ, takšen je življenjski cikel bolezni: pridejo, nekaj časa neopažene delajo sranje, potem jih razkrinkajo, osramočene se umaknejo v pozabo in spet sto, dvesto ali tristo let čakajo na vstajenje.

Najboljši primer je bubizem, katerega korenine segajo globoko v prazgodovino človeka, nekje med obdobje, ko je pobral palico in se začel zavedati svojih genitalij, ter obdobje, ko so genitalije postale srž vseh psiholoških frustracij.

Bubizem je pretirana vizualna dovzetnost in občutljivost za napihljive priveske ženskega telesa. Je bolezen, ki napade na psihološkem, fiziološkem in fizičnem nivoju, ne nujno na vseh treh hkrati.

Za to zahrbtno bolezen so dovzetni vsi, tako ženske, kakor moški, lotevala se je piratov, pa tudi bratov menihov, danes jo je možno v blažji ali nekoliko bolj izraženi obliki zaslediti skoraj pri vseh prebivalcih, ki se zavedajo osnovnih razlik med spoloma. Gledano s psihološkega vidika gre za tipični primer iz behaviorizma (glej: Watson in Skinner), kjer je dražljaj pogled na prsi, pogojni refleks pa slin-slin in spust spodnje čeljusti, v redkih primerih pride celo do zaskočitve.

Fiziološko se bolezen odraža kot spremembe očesnega tkiva. Neprestano bolščanje in časovni zamiki uporabe očesne sluznice povzročijo skeleč občutek, pa tudi tkivo samo se prilagodi nenehni napetosti, zato se oko nekoliko podaljša, kar ima za posledico t.i. izbuljenost oči.  Dalje se bolezen kaže kot hiperprodukcija dražljajev perifernega živčnega sistema, zaradi česa pride do zapolnitve vmesnega pomnilnika v predmožganskem prostoru. To se hitro opazi po praznini v pogledu pacienta.

Pacienti se bolezenskih učinkov na fizičnem nivoju začnejo zavedati šele, ko je ponavadi že pozno. Klofute, grde besede nosilk dražljajev in brca v mednožje so resni znanilci, da je pacient podlegel kroničnemu bubizmu. Priporočeno zdravljenje je uporaba sončnih očal ali popolna dvetedenska osama, lahko pa tudi ekstremno in intenzivno knajpanje, če je pacient tega sposoben.

Druge, nekoliko manj znane bolezni, ki ustrezajo klasifikaciji hecnih bolezni, med katere sodi bubizem, so:

  • lenitis,
  • okoliritivžepitis,
  • fikusovstvo,
  • glupožblablanje in
  • ritograbitis.

Če se spomnite še kakšne… prosim, ne se držati nazaj, kar povejte, da jo obelodanimo in da jo ovekovečimo na tem zidu bolezenske sramote!