Category: pametovanja

Vedeževanje 101

  By , , ,
the crystal ball - large square

Image by mira d'oubliette via Flickr

Ob poplavi butastih reklam, ki jih občasno zaznam ob sicer uspešnem ignoriranju  televizijskih programov, definitivno zmaga tista o vedeževanju. Poseka najhujši Top shop (ki smo se ga že skoraj navadili) in še tako dolgočasno reklamo o vodnem kamnu, ki se nabira vsepovsod… nekaterim morda tudi v glavah.

Kako lahko nekomu sploh pade na pamet poklicati TV vedeževalko, če bo dobil/-a kredit? Raje naj pogleda svoje prihodke, odhodke in ščepec zdrave pameti, pa bo stvar kristalno jasna brez kristalne kugle, vedeževalke in zapravljenih evrov.

Dalje, kako se lahko kvazi-spodobnemu radiu zdi primerno gostiti vedeževalko, ki jo ljudje pokličejo, ji zaupajo svoje tegobe in težave, zato da jim pove…. da imajo težave?

Zmenimo se takole… če vas zamika poklicati vedeževalko, se najprej brcnite v koleno, če to ne pomaga, se zaprite v omaro in se postite pet dni. Če še to ne pomaga, pokličite mene in vam povem, kaj vse vas čaka v prihodnosti. Računam 3 EUR na klic, denar nakažite preko telefona.

Family watching television, c. 1958

Image via Wikipedia

Enhanced by Zemanta

Pogum za par jajc

  By , ,

S(m)o ljudje, ki imamo jajca, in so ljudje, ki zgolj sedijo na njih. Dajmo najprej reči jajcu jajc – vsi jih imamo, eni v obliki mod, drugi v jajčnikih in za to res ni treba biti posebej pogumen, ne da? Pogum je potreben takrat, ko se odločimo uporabiti  jajca v glavi – jap, točno tista, ki nas naredijo drugačne.

Jajca v glavi? O čem neki blencam? Govorim o trenutkih ala  “Jaz se ne grem več! Grem!” in “Ne, to hočem narediti po svoje, ker vem, da je prav!” ter “Vem, da sem napol mrtva, ampak prišla bom do konca!” pa “Če nihče noče, ker jih je strah odgovornosti, bom pa jaz.” … Pazite, tukaj ne gre za brezglave kvazi-pogumne podvige npr. vožnje NA avtu, goltanja prižganih petard ali tiščanju prsta levu v zadnjico!

Par jajc rabiš, če hočeš biti to, kar si oz. čemur si zvest, še posebej, ko to ni prva izbira. Recimo: v tujini pred neznanimi ljudmi predstavljaš podjetje, v katerem si zaposlen borih par tednov. Ker veš, da ti je največja muka poslušati tečne predstavitve, se jo odločiš narediti my way… in potem na predstavitvi rečeš, da sta s šefom “we’re like Batman and Robin… but different… and better!” in “Dude, where’s my Zemanta?!” :mrgrin:

Še bolj smešno je, ko za (spontani) par jajc dobiš spoštovanje.

Jajca! 😀

Jutranja pleska

  By , , ,

Na Sparkmobilu se mi je dva tedna nazaj odlepilo tesnilo vetrobranskega stekla (v dolžini cca 15 cm). Spet. Zgleda, da je bilo že v osnovi vse skupaj šlampasto narejeno in vročinski val ni čisto nič pomagal. V petek je avtek piskal, žvižgal, tesnilo je potrkavalo ob streho pri hitrosti nad 170 km/h… No, pri 70 km/h pa res. 🙂

Prejšnji teden sem poklicala servis, seveda niso imeli ne časa, ker niso imeli ljudi (kao), čeprav lepljenje vzame manj kot 15 minut. V petek se je tesnilu odpulilo, odlepilo se je po celotni zgornji dolžini. V soboto me je čakala pot v LJ, vendar je vožnja po avtocesti odpadla.

Slabe volje? Aber ziher! Danes sem se trdno stisnjenih ustnic, grdega pogleda in stisnjenih pesti pojavila na servisu. Rezervoar odločne nesramnosti je bil pripravljen, prst na sprožilcu… in potem je bil možakar čisto preveč prijazen. Odkrito je povedal, kako in kaj…

Namesto, da bi ga nahrulila, sem si dala plesko, ker sem skoraj pozabila na pomembno stvar: “Z nesramnostjo se daleč pride, s prijaznostjo pa še veliko dlje.“