Morali bi morati malo manj

Praznim glavo, opažam stvari, ki jih do danes nisem. Tisto lepo drevo na hribčku, cerkev, skale nad bajtami, tablo za Dobovec, koruznik in košarkarski koš. Griči so večinoma pokošeni, lahko voham seno, če bi bilo. Voham ga v mislih, tistega, ki sem ga v soboto vohala na Štatembergu.

Berem knjigo ‘Loving what is‘ in tuhtam, kako se lahko spremenim… Če ni to ravno to, o čemer že razmišljam nekaj dni – da dvomiti je zdravo, še bolj pa živeti z naravo, in da ni je letne klime brez brezvezne rime kot ne vlaka z zračnico brez tlaka.

Cover of "Loving What is: How Four Questi...

Cover via Amazon

Anyways… Predvčerajšnjim so me birokratske mahinacije vrgle s tira. Vedela sem, da se ne smem razburiti, ker ženska, s katero sem govorila, najbrž ni ničesar kriva. Skoraj ničesar. Gora brezveznega papirja, gora dvoumnih in pomanjkljivih navodil. Delam sama 100% 24/7? Ne, ne morem. Torej? Kot je rekel moj afriški prijatelj Vukosi – Vima: ‘If life gives you red tape, make ribbons.

Še nedolgo nazaj sem se resnično razpizdila zaradi umazane posode v umivalniku. Ni mi bilo jasno, zakaj je nekaterim tako faking težko odpreti vrata pomivalca, ki je direkt pod koritom, in posodo dati vanj? Zakaj, zakaj, zakaj? To se ni zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, dogajalo se je vsak teden, skoraj vsak dan. Morali bi pospravljati za sabo, morali bi dajati posodo v pomivalca, morali! Ker je niso, sem bila slabe volje. Logično, ne? Ne. WTF?!

Čemu, zakaj in komu na čast: ja pa kaj če se z lončkov cedita voda in mast? Morala bi, moral bi, morali bi so bili moji največji sovražniki, možganom so pošiljali signale, da se to tako ne dela, da tako ni prav, da..da…, dokler jih nisem poslala na Maldive, ker tja so pa res morali!

Čudež, kar naenkrat se več ne jezim. Umazana posoda v umivalniku? Že mora biti tako. Razumem, da je potrebno težiti otrokom (po možnosti lastnim), da se navadijo reda, čistoče inu kulture, da ne ratajo runklasti dedi in nemarne babure, a da bi vsakič težila odraslim 20+ osebam — nak, to ne bo več del moje nature.

Kaj vse človek ne spesni, ko bi moral pisati poročilo… Zdaj ni več izgovorov, žive žabe me čakajo, moram jih pojesti, preden se usmradijo.

I always wondered...

I always wondered… (Photo credit: sparkica)

Enhanced by Zemanta

Ruby in Python za timske zverine

Tale of Two Mice

Image by Gene Wilburn via Flickr

Odkar sem prestopila iz akademije v gospodarstvo, veliko bolj zaznavam vrzel med ‘teorijo’ in ‘prakso’.

Poglejmo… Večina mojih študentov, ki sem jih imela veselje spoznati in od katerih se bom dokončno poslovila januarja, se spozna(va)jo z javo in C#, več ali manj pridno delajo vaje, s katerimi jih zasipava bolonjski študij, znajo (še) skoraj nič ali preveč po malo. Tisti, ki bi že lahko razmišljali o tem, kako se vreči v razburkane vode gospodarstva, se pogosto ubadajo z muhami nekaterih asistentov in profesorjev.

Seveda so svetle izjeme, ki vidijo svet za ograjo fakultete, ki si znajo organizirati čas in postavljati prioritete. Ti se zavedajo, da ni vse v kosu papirja, ki ga ‘code monkey’ samo žalostno gleda iz dneva v dan, ko programira vrstico za vrstico kode, za katero mu sploh ni mar.

Ne govorim, da izobrazba ni pomembna – nak! še kako je pomembna! Govorim, da je obstaja več vrst: ena je formalna, stisnjena v okvirje študijskega programa, ki jo na koncu izkažemo s papirjem; druga je tista, za katero zavestno žrtvujemo prosti čas, beremo, eksperimentiramo, failamo na veliko in malo, se iz tega (na)učimo, … in na koncu zmagamo, ker vemo, da smo dali vse od sebe, tudi če se ne izzide vedno tako, kot smo si želeli.

V teh časih je govora o mladih (IT) podjetjih (start-upi), ki nastanejo skorajda čez noč v garažah in dnevnih sobah treh ali štirih posameznikov.  Tri/štiri peresne deteljice se odločijo biti tim in poskusiti srečo v orehovi lupinici na prej omenjenih razburkanih vodah. Svoje aplikacije implementirajo v jezikih, ki se jih na faksu niti ne omenja, kaj šele uporablja, so pa primerni za hitro prototipiranje, hiter razvoj in trenutno aktualne vrste aplikacij.

Mogoče je prav, da se jih na faksu ne uči… ker se potem podjetniških podvigov lotevajo le tisti, ki imajo željo, dovolj volje in vztrajnosti, da poleg drugih obveznosti naredijo, naštudirajo še kaj, ne da bi jih kdorkoli (razen njih samih) silil v to in ne da bi jih kdorkoli nagradil s kosom papirja. Mogoče pa ni prav… in bi bilo dobro drugim študentom dati čvrgo, jim pokazati, da lahko skočijo čez ograjo in zaplujejo v orehovih lupinicah. Tudi če se potopijo, se bodo nekaj naučili. Perfekcionizem je out, out je tudi trotl-ziheraštvo in bojazljivost.

… in vse to sem šla pisati zaradi tega prispevka (Looking for a Job? Learn Ruby, Python and be a Team Player (infographic)… in ker mi ni vseeno za mojo ‘deco’…

Enhanced by Zemanta