Oksimoron in dva morona

Trudim se biti boljši človek, čisto zares. Nehala sem pizdakati za minutiae, iščem smisel v hrupnem nesmislu, berem klasike in fantastike, da bom razumela, kakšen Weltanschauung je najboljši za polno življenje in v čem je smisel odišavljenega wc papirja.
Danes sem žal pogrnila na preprostem testu zaradi dveh starih nesramnežev. Preden se napadem zaradi starostne diskriminacije, bom priznala, da sem do starejših sicer vedno spoštljiva in prijazna — kar me je večkrat drago stalo dušnega miru, ampak to je že druga zgodba. Tedensko se družim s skupino starejših 60+ in ti penziči, kot si sami ljubkovalno pravijo, so kul. Samo, da smo si na jasnem: ne posplošujem.

V vsaki starostni skupini se najdejo individuumi, ki bi jim bilo dobro razložiti, da se obnašajo kot moroni, vendar le, če bi jim to pomagalo pri osebnostnem razvoju, v nasprotnem primeru je škoda vsakega atoma porabljenga kisika, ker je končni efekt enak nul-koma-jozef. Previdnost je na mestu, da sami ne izpademo člani tega neljubega kluba.

Dva morona, o katerih je govora, sta tesno povezana z oksimoronom rezervacij za ICS. Če ne veste, vlak InterCity Slovenija (ICS) je trenutno najhitrejši vlak na relaciji Maribor-Ljubljana. Govorim o strašno neudobni reči z natrpanimi sedeži in ozkimi prehodi, brez stojišč, a kdo bi gledal konju v zobe, če ta najhitreje predirja progo? Za ta vlak je obvezna rezervacija, ki se dobi prezplačno na blagajni, medtem ko je na vlaku zanjo potrebno odšteti okoli 3 EUR. Rezervacija je poseben list papirja, na katerem je zapisan datum, relacija in enigmatična oznaka, npr. 3/47 ali 2/21 ali 1/31. Zanimivo: če postaviš Slovenca na npr. avstrijski vlak, bo hitro ugotovil, kaj so te oznake, a pri ICSu elastičnost uma seže le do naključnega sedeža, ki se zasveti očem. Zakaj so rezervacije oksimoron? Ker rezervirajo… nič. Upoštevajo jih le redki, ki si pridobijo rezervacije za ves teden, tisti bolj enaki med enakimi celo za ves mesec, in rezervirane sedeže branijo z nohti in zobmi, kdaj pa kdaj tudi z nekompromisnimi besednimi bodali, strele bliskajočimi pogledi in kretnjami, ki bi dvajset let nazaj povzročile vsesplošni pretep.

threat-o

Sprevodniki se morebitnim konfliktom elegantno izogibajo zavoljo dušnega miru, tu in tam opomnijo le osebe, ki lahkomiselno zasedejo sedež katerega izmed zgoraj omenjenih borcev.

Joker-Yelling-Hit-Me-The-Dark-Knight

Potem smo tu še ostali, ki ždimo v rezervacijskih vicah, ker nam je vseeno, kje sedimo, vse kar si želimo, je, da nas do Ljubljane nihče ne vrže s sedeža, na katerega smo sedli, ker je nek padalec zasedel tistega, za katerega imamo rezervacijo. Nevednim in dokaj prijaznim padalcem človek še odpusti, nikakor pa se ne da odpustiti arogance in nesramnosti današnjih dveh moronov.

Običajno zavojevalca vprašam, kje je njen/njegov teritorij, da se prestavim tja in si tako brezplačno kupim mirni dremež. Danes je bil vagon zelo poln in seveda je na mojem sedežu sedela stara vešča, njen veščak je delal gužvo na prehodu, kufer sem, kufer tja, ker od Maribora do Pragerskega (dobrih 15 minut) ni uspel ugotoviti, kam gre ta kos v vagonskem tetrisu. Sedela sta pri mizici na zunanji strani, notranja sedeža sta bila prosta.

“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež.” Tišina in očitna ignoranca.
“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež, la…” (nisem uspela vprašati, če lahko vsaj prisedem)
“NEEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA! NEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA!!!!!!”

Vešča je vreščala. Halo? Za mano je bila še ena potnica, ki je imela rezervacijo za sedež nasproti mojega in ki je podobno kot jaz izrazila željo, da bi sedla na svoj sedež.

“NEEEEEEEEEEE, TUKAJ SEDIMA MIDVA! IDITE DRUGAM! POIŠČITE SI DRUGI SEDEŽ!$%#$!” “NEEEEE, NEEEEE, TUKAJ SJEDIMO MI! MIIII! MI SÉÉEEEDIMOOOO TUKAJ!!!!”

Zdaj je vreščal še možakar, ki je še kar oviral prehod, da nismo mogli ne naprej ne nazaj. Zakaj sta potrebovala štiri sedeže, mi ni jasno. Še manj mi je jasno, kje in zakaj sta uspela stlačiti toliko sovražnosti v zgornje stavke, ko bi bilo tako preprosto reči:

“Izvolite, prisedite.”

anchorman-i-dont-know-what

Oprostite, ampak tako se obnašajo samo moroni. Na srečo sem našla sedež in tudi v Celju me nihče ni prestavil. Presodite sami, kdo je tu nor, kdo pristojen in kdo nedosleden, kdo komplikator, kdo nesramen in kdo _________.

Naš novi nori stari svet

Božično-novoletne potrošniške mrzlice je zaenkrat konec. Teh praznikov me je groza. Groza me je tega, kar so postali. Za prve kupovanje daril, pričakovanje daril, za druge čakanje na to, da vse skupaj mine, za tretje prikaz, česa vse nimajo in česar si ne morejo privoščiti, za četrte priložnost, da se izkažejo s svojo dobroto, prijaznostjo in obzirnostjo, na žalost so ti zadnji niso v večini, za pete … in tako naprej in tako dalje do konca sveta, ki nas je zaobšel.

Christmas shopping

Christmas shopping (Photo credit: Peter Hilton)

Dobra stran praznikov je, da smo lahko doma. Le kdo ni rad doma? Recimo tisti, ki so ostali brez služb? Boljše vprašanje je, kdo bi rad bil doma? Kaj se je že zgodilo z referendumom o odpiralnih časih trgovin? Kdaj smo postali monstrumi, ki silimo ljudi delat petek in svetek, za to da lahko gremo na nedeljsko pohajkovanje po trgovinah?

Oseba, ki mi je blizu, je za novoletno darilo od delodajalca dobila odpoved. Kako lepo od njega, da se je spomnil nanjo. Druga oseba, ki mi je še dražja in ki mi je dala življenje, je utrujena in tudi nje je groza, ker bo morala zaradi pokojninske reforme še sedem let preživeti v kačjem gnezdu, kjer se še kače začenjajo boriti za obstanek in ne le tisti, ki padejo vanj. Kako je lahko tako hudo, če je sedem pravljično število? Tako pač je, če še veš, kaj pomeni biti pošten in nimaš strupnikov.

Par dni nazaj sem se dobila na čaju s starim znancem iz blogerskih časov, beseda je nanesla tudi na politiko in moj zadnji blogerski izbruh na tem sicer dokaj a-političnem blogu, da ni dovolj, da gremo na proteste. Dal mi je misliti. V Sloveniji, kjer nas je borih 2 milijona, je zelo verjetno težko najti ljudi, ki niso vsaj v drugem kolenu povezani s kom iz politike – sestrična tega, svakinja onega, brat tretjega, tast četrtega. V moji (politični) naivnosti se mi je zdelo, da bi zamenjava celotne garniture – opozicije in koalicije – prinesla prvo resno spremembo. Pa bi res? Ali bi poleg stricev in tet iz ozadja začeli govoriti še o sestričnah in tastih iz ozadja? Mislim, da smo zreli za edino racionalno rešitev vseh naših problemov: Slovenija mora takoj in v največjem možnem obsegu začeti vlagati v vesoljski program. Plinovod? Prosim vas lepo. Plinovod nam bo kvečjemu povzročil dodatne zaplete, pri vesoljskem programu pa lahko dobro besedo za nas zastavi astronavtka slovenskega porekla z indijskim imenom.

ISS014-E-09992 --- Astronaut Sunita L. William...

ISS014-E-09992 — Astronaut Sunita L. Williams, Expedition 14 flight engineer, participates in the mission’s third planned session of extravehicular activity (EVA) as construction resumes on the International Space Station. Astronaut Robert L. Curbeam, (out of frame), STS-116 mission specialist, also participated in the 7-hour, 31-minute spacewalk. (Photo credit: Wikipedia)

Zgraditi moramo vesoljska plovila, ki bo na krovu nosilo toliko oseb, kolikor jih je v Sloveniji tako ali drugače zlorabilo svoj položaj, pooblastila, kršilo osnovne človekove pravice, pohodilo dostojanstvo malih ljudi, uvedlo novodobno suženjstvo in tako naprej po seznamu grozodejstev, ki s(m)o jih ljudje sposobni delati drug drugemu. Seveda ideja z vesoljskim programom ni zrasla na mojem zelniku (pri meni ne rase zelje, kvečjemu koruza), o tem je pisal že pokojni D. Adams. Če bi to njegovo briliantno idejo uspeli realizirati, bi (1) imeli dovolj služb, ker oseb, ki bi potrebovale zunaj orbitalni prevoz, ni malo, (2) skrčilo bi se število ljudi, ki bi hoteli na hiter način zaslužiti s teptanjem življenij drugih – vsem takim bi podelili vovčer za potovanje s prototipi, (3) tujina bi po uspešnem zagonu želela uporabljati naš model in bi začeli naročati plovila… Možnosti je veliko.

Ne znam si predstavljati, da bi si (vsi) gospodarstveniki in trenutna politična srenja želeli sodelovati pri uvedbi vesoljskega programa, kaj šele sofinancirati tako učinkovito palico (korenčke si jemljejo kar sami), zato predlagam, da uporabimo crowdfunding ali crowd financing. Če smo spretni in nekoliko zviti, ne bodo mogli dovolj hitro spremeniti zakonodaje, ki bi prepovedala tovrstno zbiranje virov za sistemske palice. Začnimo na SSG – Start Some Good. Dejansko bi naredili dobro:  naš cilj ne bi bil zaslužiti, naš cilj bi bil očistiti telo, ki mu pravimo država, očistiti telo, ki mu pravimo svet in naš projekt bi bil klistir.  Če to ni dober cilj, potem pa res ne vem… Kdo je z mano? 🙂

Enhanced by Zemanta

Ni dovolj, da gremo na proteste!

Poštenje, pravica in spoštovanje so le še besede v slovarju, njihov pomen je prazna vreča, ki jo premetava v političnem vetru. Kako ne bi bil, ko naši skorumpirani politiki in  gopodarstveniki hodijo po njih, jih zlorabljajo v govorniških puhlicah, drugikrat pa se jim izogibajo, ker vedo, da so sami vse kaj drugega kot pošteni, pravični in spoštljivi.

V zadnjih dvajsetih letih smo poskusili vse: zaupali smo (kolo)vodjem naroda, (kolo)vodjem podjetij,   si govorili “saj bo, malo še potrpimo, samo malo še…“, volili proti najslabšim opcijam na volitvah (z neudeležbo na volitvah se problem ne reši), se pozabljivi in slepi vsakič znova pustili nategniti po dolgem in počez, in na koncu pasivno apatični ugotovili, da nam nihče in nič ne more pomagati, nič nas ne more rešiti.

Ne bi se mogli bolj motiti. Kdo je izvolil predstavnike ljudstva? Mi sami. Tudi če nismo šli volit. Tudi če smo šli volit. Menjali so se Kučani, Drnovški, Bavčarji, Rupli, Golobiči, Kresalke, Pahorji, Janše, mali in veliki, moški in ženske, debeli in suhi, pokvarjeni in malo manj pokvarjeni, preračunljivi in malo manj preračunljivi, ljudstvo pa se ni naučilo ničesar. Pustili smo, da je vodenje države, podjetij, organizacij, univerz, občin, ustanov in vsega drugega postalo iskanje priložnosti, kako poskrbeti zase, kako si nagrabiti premoženje in poskrbeti za svoje.

Ni tako narobe verjeti, da so ljudje v osnovi dobri in pošteni, vendar je malo takih, ki jih oblast, moč, bogastvo in priložnosti ne spremenijo. Vodenje ni enostavna stvar, še najmanj vodenje države ali podjetij. Medsebojno umivanje rok, mižanje na eno oko, drugo oko ali celo na obe – vse to poznamo iz lastnih malih življenj. Veseli smo, če nas policist spusti brez kazni (“tokrat naj vam bo“), če se nam povrne usluga, če zaposlijo naše najbližje. Misliti, da je v politiki/gospodarstvu kaj drugače, je zgrešeno. Še bolj zgrešeno je brezpogojno zaupanje v naše predstavnike česarkoli že, ker se nam ne da ukvarjati s politiko, ker je vodenje naporno in ni vedno prijetno, ker je potrebno sprejeti odgovornost in se spopadati z drugačnim mnenjem drugih trmastih ljudi, ki imajo svoje želje in apetite… ker je lažje ždeti v coni ugodja, pa čeprav to pomeni le, da imamo hrano ali da lahko gremo dvakrat na leto na dopust.

Naši predstavniki ljudstva niso neumni (izjeme potrjujejo pravila), zavohali so priložnosti, zlorabili in še zlorabljajo našo priučeno pasivnost.

V času privatizacije nas je veliko ostalo z lastniškimi certifikati brez vrednosti.

Žrtvovali smo umetnost. Umetniki so se uprli, ostalo ljudstvo pa nič.
If we, citizens, do not support our artists, then we sacrifice our imagination on the altar of crude reality and we end up believing in nothing and having worthless dreams.” Yann Martel, Life of Pi

Žrtvovali bomo izobrazbo, nevedne ovce je lažje voditi in manipulirati in kupiti njihove glasove z golažem in vinom na raznih političnih shodih. Ne manjka nam veliko, da bomo žrtvovali sami sebe in sanjali moraste sanje ter si govorili “saj bo, saj bo, samo malo še potrpimo…“.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Njihov učinek so do zdaj uspešno pokvarili zamaskirani mladeniči z metanjem granitnih kock v naše skupno premoženje (ja, za popravilo občin bo šel naš denar) in steklenic v policaje, ki so tam, ker je to njihova služba in dolžnost – da zaščitijo nas in naše skupno premoženje. Starši zamaskirancev bi jih morali čez koleno in za ušesa ter jim povedati, da se protestira tudi za njihovo prihodnost, da jim ne bo treba krasti in preprodajati drog.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Zamenjati moramo celotno politično garnituro – ne glede na strankarsko pripadnost, konkretno prevetriti sindikalno in univerzitetno piramido, zakonsko prepovedati politično / gospodarsko udejstvovanje vsem, ki so že izdali naše zaupanje. Imamo samo dve lici, če so nam oklofutali obe, ne pomeni, da moramo nastaviti še rit. Volk je volk, pa če ima na sebi tri ovčje kože.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Pošteni moramo biti najprej do sebe, potem še do drugih. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake, le da jih eni delajo na račun tisoče drugih in te napake se merijo pet- in šest-mestnih cifrah ter v številu uničenih življenj.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Prepričana sem, da si zaslužimo boljšo Slovenijo, a le pod pogojem, da je ne bomo naslednjih 20 let pustili stagnirati in umirati, tako kot smo jo do zdaj. Ne smemo pozabiti puhlih in gnilih obljub. Na volitvah zahtevam možnost obkrožiti “NIKOGAR OD ZGORAJ NAŠTETIH“* in če ta možnost dobi večino, je čas, da se zamenja vse politike, ne le trenutno vladajočih. Ker to se dogaja in se bo spet zgodilo. Nočem več voliti proti nekomu in izbirati druge najslabše možnosti.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Vedeti moramo, kaj hočemo doseči PO njih, ne le Z njimi.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Rada bi vedela, kdo je organizator protestov, kdo sestavlja peticije. Želim obraz(e), da se jim lahko pridružim z imenom (Mateja) in priimkom (Verlič). Nočem, da me kdo (naivnico) uporabi za lastne manipulativne načrte. To se dogaja in se še bo. Ne zaupam anonimnežem. Lažje je slediti in stati ob ljudeh z imeni, z obrazi.

Ni dovolj, da gremo na proteste. Prevzeti moramo odgovornost zase in za druge. Stopiti iz te kvazi cone ugodja.

* Hvala Alenki, ki me je spomnila, da ni dovolj se ne strinjati, potrebno je podati alternativo in dodati “KANDIDIRAM” ali “PREDLAGAM ____”.