Category: pametovanja

Vse ima svojo ceno

  By , ,

Obljubljal je neomejeno moč, vsemogočnost, nesmrtnost … ampak za kakšno ceno?

Pogledala sem ga, ne vem zakaj… kar znašel se je pred mano: Afro Samurai: Resurrection. Najprej je bilo wtf?!, potem je bilo omg?!, zatem pa huh… Prvo (wtf), ker je samurai Afro temnopolt (never seen afro samurai before), drugo (omg), ker mi najprej ni bilo čisto jasno, zakaj je zgodba takšna kot je (seveda nisem poznala predhodnje serije Afro Samurai). Tretje (huh) se je zgodilo čisto spontano – pač podoživela nekaj situacij iz lastnega repertoarja. Ne bom ti pokvarila veselja in želje po gledanju 😉

Vse ima svojo ceno: ljubezen, sovraštvo, maščevanje, moč. Ljubezen — klišejska krasotica, zaradi katere letiš brez kril in živiš brez hrane, navlačiš hudiča za rep brez trohe strahu… Ampak… Ljubezen je tudi pošast. Če je ne daš na verigo, če je ne ukrotiš, te požre, pogoltne celega in življenje spremeni v iskanje, trpinčenje in muko. Če je preveč svobodna, dobi mlade — posesivnost, ljubosumje, obsedenost in zaslepljenost. Če je veriga prekratka, shira in umre, za sabo pa pusti brezno. Balance. Ravnovesje. To je edino, kar te reši.

Ljubezen, sovraštvo in maščevanje so večni ljubimci, drug drugega uničujejo in hranijo. Sovraštvo je podaljšek zavrnjene, ogrožene, odvzete ljubezni, maščevanje je plod ljubezni in sovraštva. Nekateri ljubijo, ko sovražijo, drugi sovražijo, ko ljubijo. Nekateri sovražijo, ker ljubijo, drugi ljubijo, da sovražijo. Neskončno breme nekatere zlomi, druge okrepi. This is combat man, this is war.

Vse ima svojo ceno.

Bluzenje ^2? 🙂 Mislim, da ne…zanikn

Silly, ain’t I?

  By , , ,

Do sobote sem verjela, da se nisem motila in da je bilo nekaj dobrega v njem. Pajade.

Smeheci, pleseki in mucike – wtf?! Make me look silly, right? Smehec je zmrdljaj ustnic, plesek je sproščanje jeze ob vseh pizdarijah, ki jih vidim, mucike pa nikoli niso bile v igri. Sploh.

Who the fuck sem jaz, da bom vedno odpuščala? Nobody. Če meni redkokdo da 2. možnost, zakaj bi jo morala dati jaz? Sori miško, ta vlak je odpeljal v 3pm.

Respect me … or FU. Your choice. :seba:

O smislu, nesmislu in koncu sveta

  By , , ,

Lani se je dogajalo na veliko, letos se bo še na večje. Smisel je končno našel samega sebe, mene še ni srečal v živo. :mrgreen: Nekaj sva si sicer dopisovala, ampak takšne dopisne romance niso vredne piškavega lešnika, kaj šele oreha. Nazaj se ne splača gledati, razen v toliko, da se spomnim vseh fajn ljudi, ki sem jih spoznala … in vseh zmag, ki sem jih dobila nad samo seboj.

Doživela sem celo konec sveta… tak lokalni, z omejenim dosegom 😆 .

Spet tečem. Tek je anger management, rešitev za ciklanje v istih krogih razmišljanja. Poezija korakov, ritem srca in puhajoči vdih-izdih. Ni ga lepšega od svetlobe lune in škripajočih korakov po snegu. Svet je samo moj in sama določam meje, kje se konča resničnost in kje se prične domišljija. Nenevarna ninja, ki v temi išče zavetje za svoje fantazije.

Votlost in praznina se že umikata novim občutkom, občutenjem bližine in hipne naklonjenosti drugih bitij.  Smešno, zadnje čase se zbujam z metulji v trebuhu. Nekajkrat sem ta občutek zamenjala za jutranjo lakoto… :mrgreen: Kak dan ne spim, ker preveč intenzivno sanjam in se zaradi tega zbujam. Niso more, daleč od tega. Tečem tudi, da bi spala. Ne pomaga veliko. Osredotočam se na občutke, ne na osebe, nočem gojiti šampi(n)jonov lažnega upanja. Kljub temu se kdaj zalotim, da lebdim; potem mi pade kamen na glavo in pristanem. Štr-bunk.

Nemir. Pojavil se je slabi dve leti nazaj in zdaj noče oditi. Ni ne slab in ne dober, žene me, da raziskujem svoje strahove, testiram svoje meje in iščem nekaj, kar bi ga nahranilo in pomirilo. Če se ne premikam, se mi zdi, da bom eksplodirala, da se bom spremenila v žarečo kroglo in se razpršila v miljaužent iskric. Vem, kaj me lahko pomiri… vem, kdo me lahko pomiri… on tega ne ve. Mogoče je boljše tako. 😉

Avstralija, Nova Zelandija? Mogoče. Lahko pa se prej zgodi kaj nepričakovanega in prav fantazijsko nemogočega. 😀