Category: pametovanja

Malo po malo, glavo na tnalo

  By ,

Igra besed je, sanje o jutri. Prazen prostor, ki se polni: enkrat postelja, drugič miza in stoli, poteza z barvo tukaj, preproga tam. Eni podajajo svet okoli sebe, drugi poda(r)jamo koščke sebe. Prebujanje ob kavi in analiza dejanj…

Zadnje štiri dni sem bila med ljudmi, ki se vsakodnevno srečujejo z gluhimi in slabo slišečimi. Translators. Interpreters. Dve leti nazaj sem prvič doživela manjši šok. Kaj misliš s tem ‘ne razumejo vseh besed’? Kako to misliš ‘znakovni jezik ni enak jeziku slušečih’? Svet gluhih — vesolje ujeto v telesu. Poslušanje glasbe, petje, vsakodnevna komunikacija… nadomesti tišina. Smeh drugih ob šali, smalltalk, vse je drugače, brezbarvno, šumeče, neslišno.

Spomnim se, kako smo kot otroci črkovali svoja imena z abecedo gluhih in mislili, da je to to. To ni to. Interpreterji so magi, alkimisti. Iz blata delajo zlato, še posebej, če je molk zlato. Neslišane zvoke in kaos šumov pretvarjajo v zgodbe kretenj in prstov, besede spreminjajo v koncepte in ideje, oživljajo misli in ustvarjajo prehode v zidu med dvema svetovoma. Prijetna, simpatična, energična in  zabavna Irka, tudi sama interpreterka, mi je rekla: ‘You would be a great interpreter.‘ Bi bila res?

In potem sem tukaj jaz, naduto slušeče bitje, tečno zaradi-česarkoli-že-pač. Po dveh dneh prevajanja in več kot osemurni neprestani zbranosti popustijo braniki potrpežljivosti. Morda me zmoti zatrjevanje ‘jaz sem čisto enak kot ti, kot vi‘, ker potem ne toleriram več vtikanja v osebne stvari, resnično bedastih vprašanj v stilu ‘Kakšno je vreme v Helsinkih?’, če je sprašujoči tudi v Helsinkih. Sem krivična? Je način komunikacije in prestopanja mej mojega osebnega prostora posledica njegove vzgoje ali življenja brez zvoka? Ni vsaka egocentričnost enaka.

Morda bi morala dati, malo po malo, vsaj občasno, glavo na tnalo.

Še prej … grem domov. Finska, adijo 🙂

Where stories begin

  By , , ,

Where stories begin, originally uploaded by sparkica.

Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave:

A) ali bo zamrznila in odpadla,
B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali
C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika.

Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej.

Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov.

Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme. 🙂

Gladko ukrivljeno

  By , , ,

Od danes bo vse drugače: svet bo trikoten, kamenje bo padalo navzgor in jaz se bom nosila kot pav, ki je levu ukradel grivo. Ne bo čisto tako. Od danes lahko nekomu, ki je rekel: “Kaj pa bo ona brez mene?! Brez mene ji ne bo uspelo!“, pogledam v oči in rečem: “A si kaj rekel?“
Uradna listina je, lep kos papirja — ta diploma doctoris gradus — pomeni vse marsikaj in hkrati le kos papirja. Je seotejp na škatli 5 let spominov, dela, živciranja, paničarjenja, spoznanj, nepaničarjenja, presedenih in prebedenih ur, prebranih člankov, poslušanja “c c c“; je flajšter za usta tistih, ki so dvomili. Hvala vsem, ki ste bili danes z mano, tako ali drugače ali na tretji način (moje drage koore) 😉

Zdajle lahko vzamem pod eno roko brisačo, pod drugo Štoparski vodnik po Galaksiji in odštopam novemu življenju naproti. One down, billions to go. Začenši s februarjem. Predvidena je selitev, čaka me rojstni dan in morda death match v squashu. Človek od nečesa mora umret, ali pač? 😀

Ne vem, če marate matematiko, jaz jo zelo. Zadnjih nekaj let nisva prepogosto hodili skupaj nabirat krivuljnih integralov in diferencialnih enačb na travnik, vendar je nisem pozabila. Matematika je krasno preprosta v svoji kompleksnosti, prepeva v izpeljavah, med tem ko skače v spodnjem perilu definicij, aksiomov in teoremov. Da ne bom predolgo bluzila… v glavnem, končno je moje življenje gladka krivulja. Sama sebi sem že pokazala in dokazala, da sem parcialno odvedljiva in moja parcialna odvoda sta zvezni funkciji. Morda je čas, da se spet pustim malo integrirati. Dvojni integrali so kul. :mrgreen:

Lokalni maksimum sem že dosegla, zdaj je treba zavzeti svet, za njim pa vesolje! Mwahahaha! Mwahahaha! :mrgreen:

Prosim, ne mi zdaj priti z izjavo “Ti nisi čisto gladka.” Sem gladka. 😆