Rabi se majster

Fajn je, če je mal zidarja, ker je moj mentalni zid, v katerega butam z glavo, že čist razmajan.

Nadalje je fajn, če je mal mehanika, da bo porihtal moje medgalaktično plovilo. Zaenkrat gre še samo po cesti in sliši na ime Leteči tepih. Delam na tem, da bi šlo še po vodi, zraku in po/v medplanetarni črni snovi, vendar za to potrebujem malo pomoči.

Še bolj nadalje je fajn, če je malo psihologa s ščepcem filozofa, da bova lahko skupaj ugotavljala, kako utopično čudna sva ali pa je narobe čudna druga stran.

Še najbolj fajn je, če je moški, da se najini mesečni periodi slučajno ne bi ujeli. Ker potem bi bila štala. Zmajevska štala.

No, če bo že moški, je tudi fajn, če mu ustreza moja družba, glas in stas, ker, po pravici povedano, hudo dvomim, da bom kdaj dosegla določene kriterije. Razen… ko bom objedena od črvov. Ta fajn-kriterij je še toliko bolj pomemben, ker bo moral zraven na medgalaktične misije, valda. Če se bova celo pot gledala kot marmelada in zaseka na istem kosu kruha… ne bo dobro.

Eh, ja, fajn je tudi, če bo tudi meni ustrezala njegova družba, se razume. Sicer postanem dokaj neprijetna… in začnem butati z glavo v zid, se umikati in bežati. A da je to normalno? Prav.

To je to. Plačilo? Chili con carne in doma pečen kruh, vožnja z letečim tepihom in moja über prijetna družba (ko in če nisem ravno tečna). Ha. Ha ha. Mwahahaha!

P.S.: Čakam na naslednjo rundo butanja v zid, zato vse te neumnosti…

Kako sva z Murfakom rešila Evropo in pol sveta

Ljudje smo neumna bitja, probleme si delamo tam, kjer jih sploh ni treba. Recimo pri potovanju z letali. Islandski vulkanček kihne in že je tričetrt Evrope prisiljene v štrikanje spodnjih gat doma.
Dalje, v moji ljubi Sloveniji se gremo čistilne akcije, kjer pridni ljudje skupčkajo smeti iz okoliških grabnov samo zato, da nekaj nemarnim prascem naredijo več prostora za nove.

Nemarni prasci, naj vas strela počil direkt sred čela, ko boste iz avta odmetavali smeti, da vas razsvetli. Novodobno razsvetljenstvo takorekoč. Še kul boste zgledali, pravi smetarski Harryji Potterji.

Naprej, a ne bistveno dlje kot prej: vsi nas opozarjajo, da moramo iskati alternativne vire energije, ali vsaj alternativne načine pridobivanja el. energije. Zakaj enostavno ne vprašajo MacGyverja? Stvari se resnično poenostavijo, če se človek ustavi in vpraša: “What would MacGyver do?
Z Murfakom sva ravno zajtrkovala, mimogrede ošvrknila novice, da bi videla, kakšne lumparije trenutno zganjajo ljudje, čivave in vulkan(c)i okoli naju. V žaru spontane ljubezenske predanosti sva se spogledala in v en glas zavpila: “What would MacGyver do?
Med lupčkanjem nama je uspelo sleči pulover, prevrniti mizo in kredenco … slednjič sva le našla kos nepopisanega papirja. Strast naju je popolnoma zaslepila. Grizljala sva svinčnik vsak na svojem koncu, jaz na radirkinem, Murfak na grafitnem. Po intenzivnem izmenjavanju slinjenja konice in čečkanja po papirju je naposled le prilezel na svet. Najin otrok. Zavreščal je na ves glas.

Poimenovala sva ga… “The Broom Project“.

Najin otrok je najlepše in najenostavnejše bitje na svetu. Če zanemarimo, da ni bitje. Spočet je bil v duhu različice Ockhamove britve: “Ne kompliciraj! Uporabi, kar imaš, al pa vprašaj MacGyverja”. Metla. Kako preprosta, elegantna in dostopna rešitev! S solzami v kotičkih očeh sva strmela v najino bitjece.

Poglejte: metla, skoraj vsako gospodinjstvo jo ima.

Rešitev osnovnih problemov: svinjarija in pomanjkanje električne energije. Čeprav nobeden od naju z Murfakom ni pretirano fizikalno podkovan, sva prepričana, da se da iz trenja dobiti električno energijo. Prvo trenje se pojavi pri drgnjenju metlinih ščetin s tlemi, drugo trenje se pojavi med trkanjem prašnih delcev. Dvojni trki! O lepota, o preprostost! Če niste ravno energijsko varčni, boste morali trkati še s sosedi; trkate lahko z glavami (izven dosega projekta) ali uprizorite boj z metlami. Vse bo čisto in še elektriko boste imeli. O lepota, o preprostost!

Rešitev prevažanja v izrednih razmerah: občutljivost letalskih motorjev na prašne delce. Ljudje, naš dolgoročni spomin ni piškavega oreha vreden! Ali nam niso že vešče, coprnice, čarovnice pokazale ekološkega načina prevoza? A nam niso? Seveda so! Topoglavi trmasti inženirji so seveda morali nahraniti svoj ego, razvili so požrešne strojne beštije in zameglili človeško razsodnost, izbrisali starodavni spomin! Nihče več ne zna uporabljati metle za letenje! O groza, o neumnost! Z Murfakom sva se po dolgotrajni meditaciji, sprostitvenem doldajanju in juhi iz korenja spomnila, kako zakurblati metlo. Metlo je treba postaviti pod kotom 33° glede na navpičnico (glejte sliko). Potem se jo nežno podrgne dvakrat na levi in dvakrat na desni. Ko zaslišite nežen “Taka! Taka! Taka”, je metla pripravljena za vzlet. Ni najbolj elegantno prevozno sredstvo, omogoča tudi špeganje pod kiklo, kar ni vedno najlepši prizor, vendar je EKO in BIO! Če med letom iz npr. Ljubljane v Bergen ali Frankfurt ali Oslo naletite na oblak vulkanskega prahu, se vam ni treba bati. Metla odbije vse prašne delce. Zato je bila ustvarjena! Priporočena je nošnja čelade ali vsaj zaščitnih očal, da vam kak delec ne prileti v oči.

Preprosto! Krasno! Ljubko! Eko! Bio! Bio! Bio!

A nisva z Murfakom super, ker deliva vse to z vami?  Seveda sva in imava vas rada. :kiss:

Kako sva z Murfakom širila švasarije o Norveški

Ludeki, z Murfakom se imava spet rada. :kissing: Od nedelje hodi po svoje in jaz po svoje. Kaj bluzi ljudem o meni, nočem niti vedeti, čeprav je ignoranca žulj. Saj se “ignorance is bliss” prevede tako, ne da? :mrgreen:

Kakorkoli že… V tednu dni težko spoznaš bistvo ljudi. Ja? Ne? Ja! Ene nepoznavanje te univerzalne resnice  tepe celo življenje… ali pa jih tepejo njihove žene. Analogijo boste zmogli sami. Ker se samovšečno prištevam v kategorijo tistih, ki poznajo in priznavajo nekaj univerzalnih resnic (razen gravitacije), sem svoja opazovanja o tukajšnjih družbenih vzorcih omejila na:

  • čohanje sosedovih über gromozanskih mačorinov na štiritacni pogon,
  • vzorčenje lokalne faune in flore v modificiranem agregatnem stanju in
  • sorodne neumnosti.

Poglejmo pobližje “sorodne neumnosti”. Spodnji fotki rib (menda) sta živi dokaz, kaj se zgodi, če ne uporabljaš vlažilnega mleka po dolgotrajnem kopanju. Te revice so se čisto posušile. Enim so skušali pomagati z ultrasodobnimi regenerativnimi komorami, ampak… vse bolj se mi zdi, da brez uspeha. Jebatga, tako je ribje življenje. En dan si riba, drug dan pa … nekaj.

Ne, to še ni konec švasarij. Pripravila sem vam top 6,5 nenavadnih ugotovitev, ki jih ne boste našli v nobenem vodniku. Razen, če so jih spičili s tega bloga… :\ Pripravljeni?

  • Nenavadna ugotovitev #1: V nobeni trgovini ali drogeriji v Bergnu nisem našla tekočega pralnega praška. Nak. Samo v zrncih. Kot da bi prišla v srednji vek pranja cot.
  • Nenavadna ugotovitev #2: V nobeni trgovini ali drogeriji v Bergnu nisem našla deodoranta v razpršilcu. Nak. Samo roll-on variante. Hm. NE, lak za lase ni v roll-on varianti, je šprej.
  • Nenavadna ugotovitev #3: 99% trgovin (razen s hrano in velikih nakupovalnih bajt) je odprtih med 10.00 in 17.00 (ali 18.00) uro. Tukaj običajno hodijo v službo med 9.00 in 10.00, kar pomeni, da gredo domov med 17.00 in 18.00. Kako trgovinam sploh uspe karkoli prodati? 😮
  • Nenavadna ugotovitev #4: Nošenje tekaških pajkic (ja, tekaških, z logoti Nike, Asics, Adidas) pod bolj elegantnimi cunjami je a-must. Resno. Ne zmišljujem si. Možna razlaga: po službi tečejo domov.
  • Nenavadna ugotovitev #5: Skoraj vsaka trgovina ima kotiček z identičnimi vrstami bonbonov, ki si jih sam naložiš v škrniclje.
  • Nenavadna ugotovitev #6: Vsaka stvar v trgovini, ki se jo da pojest (embalaža, čistila in plastika etc. izvzeti), vsebuje informacije o prehrambeni vrednosti. Pohvalno, res.
  • Ne-tako-nenavadna ugotovitev: Gumijasti škornji so a-must takoj za tekaškimi pajkicami. Nizki, visoki, vojaško zeleni ali črni. Glede na običajnih 275 dni dežja na leto je to čisto razumljivo. Bomo videli.

Drama, vam rečem. Še malo drame v slikah, za vsak slučaj.