Category: ni res pa je

Odsev v očeh (magija momentov)

  By , ,

Pridi lubica, ti bom v učke pogledal…

Zakaj oči ustvarjajo magijo momentov (1)? Večkrat se zalotim, kako ljudem strmim v oči in berem zgodbe iz njih. Ni me strah gledati v oči, razen takrat, ko me je 🙂 Ali ko razkrijejo preveč. Začarajo me, uročijo in potegnejo vase. Rjave, zelene, rumeno-zelene, rjavo-zelene, modre, sive in vsi vmesni odtenki s pikicami, packami in črticami – barva ne igra bistvene vloge. Velike, majhne, zaobljene, mandljaste, ‘prašičje’ – vsaka oblika skupaj z množico smejalnih ali sekiralnih gubic odpre nova vrata v zidu molčečnosti.

Oči izdajo nepristen nasmeh, narejen strah in napihnjen pogum. Izdajo presenečenje, zgražanje, veselje, zamaknjenost in občudovanje. Izdajo nagajivost, robatost in nevednost. Izdajo nedolžnost, osuplost in bes. Izdajo praznino, krutost in sočutje. Pa tudi vsevesoljno neumnost 🙂 Nič čudnega, da se (zlajnano) govori o njih kot o zrcalu duše.

Na žalost lahko pretkanci oči zlorabijo, me zacoprajo, da pozabim, zakaj zrem v njih in zakaj ni pravih gubic tudi v kotičkih ust… Ko se izvijem iz omotice, je včasih že prepozno. Učinek hipnoze.

Puss in boots
Vir

Že stari Egipčani so se zavedali magičnosti oči. Oko za sonce in oko za mesec, skupaj vse-stvarstvo.

O ‘oko za oko ‘ mi verjetno ni potrebno besedičiti. Velja pa se spomniti na vsevidno oko, ki ga je iz Egipta poneslo v renesanso in v skrivnostne prostozidarske lože. Nanj je spomnil tudi Dan Brown v Da Vincijevi šifri. Najdemo ga lahko tudi na ameriškem bankovcu za dolar. Vem, da to že veste. Morala sem omeniti, ker me Veliki Brat gleda 🙂

Vsevidno oko
Vir


Oči, oči, oči… ne moreš jim ubežati, kar je dobro… ali slabo. Nekateri svojemu par oči dodajo še tretje, četrto in peto. Število je odvisno od tega, ali nosijo očala pri fotografiranju/snemanju :mrgreen:

Naslednjič, ko nekomu pogledate v oči, je bolje, da ste ali iskreni ali izjemni igralci pokra. V nasprotnem primeru nadenite sončna očala, da vas ne razkrinkajo :mrgreen:

To še posebej velja, če imate opravka z mano :mrgreen:

(1) magija momentov: iz Siddharta – Gnan

Hostliranje – epilog

  By , , ,

… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih, ampak še vedno ne dovolj star, da ne bi tega vseeno počel 🙂

Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo 😛

Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev 😆 ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj 🙂 Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave 🙂 Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok 😆

Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo).

Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala.

Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna :mrgreen:

Našla svojo pikapolonico

Razpet med morjem in nebom

Saj te prime, pa te mine…

  By ,

Glede na to, da imajo Avstralci angleške korenine, mi verjetno ni potrebno pretirano poudarjati, da je tukaj fish&chips grozljivo običajna jed. Doma ne jem pomfrija alias bomfrija alias ocvrtega krompirčka alias pommes frites, prvič, ker nisem tako navdušena nad krompirjem, in drugič, ker ta zadeva vsebuje čisto preveč kalorij za moje pojmovanje zdravega obroka. Ne vem, kaj se dogaja z mano na tem koncu. Enkrat sem poskusila “wedges” in zdaj sem totalno zavožena. Wedges so nekoliko večji kosi krompirja, povaljani v začimbe (bogsigavedi koliko E-jev vsebujejo) in ocvrti. Ta stvar je noro dobra in povzroča noro odvisnost, če sodim po sebi. Niti po-sliko-googlati ne smem “potato wedges”, ker se mi začnejo cediti sline in premočim ves vzglavnik.

Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa 😆 :mrgreen:

Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…