Moj sanjski poklic – dar in prekletstvo

Ne, ne bi rada bila avtomehanik ali šivilja, niti ne pastirica severnih medvedov. Želim si, da bi lahko bila poklicna sanjalka. Sanjala bi in si domišljala stvari, ki jih realnost ne more ne dojeti, ne zaobjeti, kaj šele imeti. Zase in za druge – za tiste, ki nočejo ali ne morejo sanjati in si domišljati stvari izven vseh meja.

Domišljija, sploh tista divja, neukročena, živa in pisana, v barvah in zvokih, je dar. In je prekletstvo. Odvisno od trenutne perspektive in posledic, ki jih prinese domišljanje fantazijskih stvari, ljudi, dogodkov in že skoraj domišljavih občutij v trdi, realni, strogi svet pravil, meril, ocenjevanj, lestvic, primerjanj, zavračanj, odmikanj, molka, odtujenosti… Domišljija poskrbi, da se konec sveta zdi križišče tisočerih možnosti in da se sončen dan spremeni v samo središče peklenske blaznice, polno agonij in poželenja. Dar in prekletstvo.

Lahko me najamete, z veseljem in užitkom bom sanjala še za vas. Plačilo? Ga ni.

Za vas odsanjam karkoli, tudi nočne more. Domišljam si lahko karkoli, ni omejitev. Lahko letim, lahko lebdim, lahko se nesmrtno zaljubim in trikrat vstanem od mrtvih, lahko streljam, lahko bežim pred morilskimi roboti, lahko sem ljubljena, lahko sem zavržena, lahko sem plesalka in lahko sem oder. Lahko mi zamenjajo ledvico, ali rešim otroka, lahko me presenečeno objemajo in poljubljajo na stopnišču, lahko rešim svet pogube, lahko sem ptič in lahko sem miš, lahko me pogrizejo vampirji, lahko sem volkodlak…

Spisek želja pustite v komentarjih… če želite 😉

Zdaj grem spat. Vaja dela mojstra…

Kurji ležeči policaji

Spet sem pri vaških kronikah. Nekateri ljudje so posebni, drugi pa še malo bolj. Tudi pri nas imamo vaščana, ki bi ga lahko prištevala v zadnjo skupino. Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da ima čisto svoje poglede na svet. Da me ne bi kdo napak razumel: je dober človek (kolikor je meni znano). Da boste lažje sledili zgodbi, mu recimo kar Pepi (čeprav mu ni tako ime).

Pepi živi ob cesti, po kateri poteka ves promet na naš konček Slovenije bogu za koleni. Po tej cesti vozi avtobus in se vozimo navadni smrtniki, ki smo manjši od avtobusa. Vozijo tudi traktorji, mopedi, motorji, kolesa in tovornjaki. Dejstvo je, da je pri Pepiju cesta tako ozka, da se morata dve vozili srečati zelo previdno. Skratka, ni dobro niti ne priporočljivo prehitro peljati. Poleg tega včasih Pepi pusti pol traktorja na cesti, kar še dodatno zmanjša manevrski in navigacijski prostor. V glavnem, tudi če bi hoteli, se mimo Pepija načeloma ne vozi (pre)hitro.

Pepi ima psa, ki mu bomo rekli kar Floki. Majhnega črno-belega mešančka, ki ob poletnih dnevih spi na cesti. Tako je, kar na asfaltu zaspi, ker je topel. Floki je ves dan na prostosti, ima tudi pasjo utico in senik, kamor bi lahko šel spat. Vendar Floki spi na cesti. Floki je že star, kar pomeni samo, da pri nas na vasi ne vozimo preko živali, tudi če sedijo,čepijo ali spijo na cesti. Flokija vsi poznamo in njegova že skoraj častitiljiva starost je zavidanja vredna, ne samo pri njegovih pasjih vrstnikih, ki že preganjajo mačke po pasjih nebesih, ampak tudi pri ljudeh… Seveda, če se pasja leta preračunajo v človeška 😆

Poglejmo še enkrat trenutno situacijo: imamo ozko cesto, občasno parkiran traktor na cesti, Flokija, ki redno spi na cesti in nas, ki se vsakodnevno vozimo mimo.

Zdaj pride preobrat. Naš Pepi je modro ugotovil, da se ljudje še vedno vozijo prehitro (?!?) in da mora ukrepati. Ker je cesta občinska in je potrebno za karkoli v zvezi s prometom najprej zaprositi, nato čakati in čakati, na koncu pa še malo čakati, se je odločil ukrepati na lastno pest.

Brihta Pepi si je omislil ležeče policaje. Pazite! To niso navadni ležeči policaji, kot jih je možno videti po mestih, primestjih, zaselkih in še kje. Ne. Pepi si je omislil POSEBNE ležeče policaje. Reče se jim kurji ležeči policaji. Ne norčujem se iz policajev, še najmanj iz ležečih! Berite dalje, če hočete, da vam bo bolj jasno…

Kurji ležeči policaji so kokoške in petelin, ki se pasejo… kje? Točno. Ob levem in desnem robu ceste, na najbolj ozkem delu, med psom in traktorjem. Tako. Kakšno vezo imajo kokoši in ležeči policaji? Čisto enostavno. Spomnimo se, kaj je značilno za kokoši. Verjetno se spomnite “letaš naokoli brezglavo kot kokoš”? In “ne tekaj čez cesto kot kura”? Ja, to je to. Kokoške rade tekajo čez cesto in to ravno takrat, ko misliš, da si že mimo nevarnosti. Potem pa BUM! in perje! in kokodajsanje! in katastrofa!

Nekoč smo povprašali Pepija: “Pepi, zakaj imaš ob cesti kokoši?
Pepi je modro odgovoril: “Moje kokoši so namesto ležečih policajev. Vsakdo, ki jih vidi, pelje počasi.

Voila. Bili ste priča pravi posebni vaški modrosti.

Med pripovedovanjem ni poginila nobena kokoška, zna biti, da bo na poti domov.

Ta objava je v spomin vsem kokoškam, ki so za Pepija darovale svoje kokošje življenje.

P.S. Če z motorjem ali kolesom povoziš kokoš, ni niti malo zabavno. Izvedeš lahko pirueto, salto mortale in perpetum mobile kotaljenje.

P.P.S.: Če bom s kolesom padla zaradi kurjih ležečih policajev, bom najprej vsem kokoškam zavila vratove, nato pa še Pepiju. Kar tako, iz usmiljenja. Če bom seveda nezgodo preživela brez večjih poškodb.

P.P.P.S.: Izogibajte se takim posebnežem, ker vas lahko okužijo?!

Potrebujem Wilsona… našla Wilsona

wilson

Image by kimncris via Flickr

Pride dan, ko bi zavila v najbližjo trgovino s športno opremo in si kupila žogo, svojega Wilsona. Če ste gledali Toma Hanksa v filmu Cast Away, točno veste, kaj mi je in kako mi je. Tisti, ki tega filma niste gledali: Tom Hanks se po letalski nesreči reši na otok in po čudnem naključju se tja reši tudi odbojkarska žoga. Tom žogi nadene (odtisne s krvjo, če se prav spomnim) obraz in se pogovarja z njo, jo ima za prijatelja in skrbi za to, da ne znori… on, ne žoga :mrgreen:

Kaj imam s Tomom Hanksom? Podobna mu že nisem, vsaj po izgledu ne :mrgreen: Nisem na otoku, nisem imela letalske nesreče (ne vem, če bi to pisala), ne raste mi brada (vsaj pri moji starosti še ne). Kaj pa potem? Skupen nama je občutek pomanjkanja človeške bližine in dialoga, predvsem zadnjega 😕 Le zakaj non-stop visim na blogu/blogih? :mrgreen: Ok, ni še alarmstufe rot kritično, vendar bi mi Wilson prišel prav…

Preden me začnete tolažiti, saj bo bolje… je že bolje! 😀 Našla sem si dvonožnega simpatičnega Wilsona oz. sva se našla, bi bilo primerneje :mrgreen: Zdaj se bom končno lahko spet pogovarjala 🙂 Ahhhh 😀

Če še nimate Wilsona, si ga omislite. Lahko je tudi Spalding, no. 😀 Ne bodimo preveč izbirčni :mrgreen: