Category: ni res pa je

Sindrom KzGnTpPvŽ

  By , ,

Tole ne bo poduhovljena objava, prav tako ne bo osebno-izpovedna… Ne, zapisana bodo zgolj nekaj mesečna opažanja, ki so imela čas dozoreti.

Odkar sem se vrnila iz dežele Down Under, me gledanje televizije ne mika preveč. Takratno enomesečno pomanjkanje televizije je pustilo posledice 🙂 Ne trdim, da me odvrača, le privablja me ne. Še najmanj me privabljajo vse tiste reklame med 30 minutami nanizanke, ki bi jo morda pogledala…

Tu in tam med špeganjem skozi vrata dnevne sobe na poti do hladilnika, kaj pa drugega, ujamem poročila, pri poročilih poročanje v živo, s terena ali kakorkoli se že to imenuje, in potem za minuto ali pet obstanem pred televizorjem…

A glej ga zlomka! Au! V vratu me zbode. Bolečina je verjetno znana vsem tistim, ki so že kdaj doživeli heksnšus. V istem hipu mini verzijo možganostroja, ki jo nosim v žepu pižame, prešine, da dobim heksnšus zmeraj, ko za pet minut obstanem pri poročanju v živo. WTF?! WTF je lahko tudi Waldo Trpinči Frižider :mrgreen: :scotsman:

Panično pogledam okoli sebe, če kje kak del sobe plapola, ker bi to pomenilo, da stojim sredi huronskega prepiha. Piš mi zmrši lase, vendar je to le posledica mojega živčnega obračanja. Zagledam ga! Odsev! V vitrini. Zgrožena opazim, v čem je catch / keč /finta / varka oz. v katerem tiču grmi zajec. 😯

Kimam z glavo. Res je… v odsevu vidim, da kimam z glavo. Prepričam roke, da se dvignejo in umirijo kimanje, ker mi je od vsega skupaj že rahlo slabo. Z očmi preskeniram vse prisotne v sobi — nihče ne kima. Niti ne kima fikus, ki mirno ždi v svojem kotu in prežvekuje ostanke mrčesa. Naj še nekdo reče, da so fikusi samo fikusi…

Zagledam izvor vsega hudega kimanja. Poročevalec v živo. Za njim še poročevalka. Oba kimata z glavo. Walter Trpinči Frižider?! Med poročanjem nezavedno premikata glavo — enkrat gor, drugič spet dol, kot da bi ju nevidni lutkar navlačil po odru. Jaz, malo sparklovje, ki uživam v opazovanju telesne govorice, včasih nezavedno posnemam opazovanega. WNTF!!! Walter nehaj Trpinčiti Frižider!!!

Če mi ne verjamete, prosim, izvolite sami opazovati 😀 Pri nacionalki se sicer to dogaja redkeje, ni pa čisto izključeno… Po gledanju komercialnega programa obvezno potrebujem vsaj dva dni dopusta, da me mine presneti heksnšus. Zdaj, ali bom uvedla popolno abstinenco, kar se tiče TV, ali pa ne bom več tako pozorno opazovala telesne govorice 😆 Kimanje pri istih poročevalcih se namreč v pol leta ni odkimalo in se najbrž tudi ne bo 😀

Nič ni narobe s kimanjem, res ne. Samo zanimivo je, kakšen sindrom je možno opaziti pred kamerami… Kdo ve, morda bi tudi sama bila kimavec. Hm… drugo vprašanje je, če se to pojavlja tudi na home-made filmčkih? 😆 Grem gledat :mrgreen:

Za vsak slučaj, če še niste uganili… KzGnTpPvŽ je Kimanje z Glavo na Televiziji pri Poročanju v Živo 😆

Zajtrkovanje živih žab in peribetarija

  By , ,

Ker je noč minila dokaj mirno, če odštejem vstajanje na pol ure in preverjanje, če ima pEsika vročino, mi je uspelo nabrati nekaj ur spanca (vsota dremežev med polnočjo in peto zjutraj). Včeraj, danes in še jutri sem negovalka pEsike na domu, vendar tudi službene zadeve zahtevajo svojo “nego”, zato je bilo treba vstati bolj zgodaj.

Nekoč sem v knjižici nasvetov prebrala nekaj o tem, kako se lotiti najtežjih ali najbolj zoprnih opravil. Avtor je podal primer z žabo: če navsezgodaj zjutraj oz. kot prvo stvar poješ živo žabo (bljak!), bodo vse preostale stvari tisti dan samo še lepše in lažje. Nasveta se mi včasih uspe držati in povem vam, resnično deluje.

Po pretegovanju in prvi skodelici kave sem bila ravno prav razpoložena, da požrem prvo živo žabo od treh, ki me čakajo že nekaj dni, tako da so ravno prav začinjene in smrdeče. Preden večina ljudi ušpiči prvo bedarijo (v dnevu), počaka, da je ura vsaj osem, ali pa to naredijo celo po malici, ko se možgančki sprehodijo zaradi energijskih potreb presnovnega procesa. Več kot očitno nisem večina ljudi, saj sem prvo bedasto peripetijo (=peribetarijo) uspešno izvršila že pred pol osmo…

Pred požiranjem žabe sem pristavila na ogenj posodo, v njej vodo in v vodi hrenovko. Požiranje žabe zna biti hudo naporno 🙂 Ker je bila žaba nekoliko bolj rogata, kosmata in obilnejša, kot sem pričakovala, sem seveda pozabila na ogenj, posodo, vodo in hrenovko. Zdramil me je šele dim, ki se je privalil do moje sobe.
Če potrebujete meglo za vaše home-made akcijske, porno ali pustolovske filme, je hrenovka v posodi brez vode popolna. Vsebuje namreč ravno dovolj vode, maščob in beljakovin, da ne zoogleni v trenutku, ampak zdrži celo pol ure.

Med dokumentiranjem opisane jutranje peribetarije se mi tresejo roke. Ne od strahu, pač pa od prepiha 😀 Upam, da mi bo do treh popoldan uspelo spraviti iz bajte vse atome umetne megle :mrgreen:

Nekaj vam obljubim… preden se lotim druge in tretje žabe, ne bom ničesar pristavila na ogenj, niti ne bom kurila, žgala, smodila ali kako drugače ogrožala materialne in nematerialne lastnine, vključno s sabo 😀 Ena peribetarija na dan mi zadošča.

Naj vaš dan mine brez peribetarij 😀

Vadim čelaka

  By , ,

Včeraj zvečer je Sparki v smehu pripovedoval o pripetljaju s sodelavcem v turistični agenciji, mene pa je spomnil na podobni peripetiji, v katerih sem bila žal glavna igralka.

Kaj ima pri tem čelak? Vse bo jasno čez nekaj vrstic.

Peripetija #1

S Sparkijem sva šla v večjo športno trgovino, recimo ji Harvest (kot žetev), po športne pripomočke. Ko sva pricopotala na blagajno, sem kot vljudno in lepo vzgojeno bitje pozdravila, Sparki pa nič. Dejansko sem pozdravila že, ko sva vstopila v trgovino, vendar, hej!, to je velika trgovina in mesto, kjer se ljudje ne pozdravljajo.

Ob mojem pozdravu je bledolična in svetlolasa gospodična za mikroninko časa dvignila glavo in pošpegala proti Sparkiju. Ker sem jo razumela, da ji je pripadnik nasprotnega spola bolj všečen kot malo Sparklovje zraven, sem vse skupaj seveda mirno prenesla. Po hitri kalkulaciji cen nabranega sem ugotovila, da znesek presega vrednost drobiža v moji denarnici, zato sem (Sparkiju) rekla, da bom plačala s kartico. Strinjal se je in se mimo blagajne pomaknil pomaknil proti izhodu. Še vedno bledolično in svetlolaso bitje je medtem navlačilo nabrane artikle gor in dol in gor in dol po bralniku črtne kode, nato pa poing! boing! s krasno zmanikiranimi nohti poškljocalo dva gumba na blagajni. Vzela je ponujeno kartico iz mojih rok, ne da bi se sploh ozrla proti meni. Porinila je izpisek s kulijem proti mojim rokam in izpod trepalnic mežikala Sparkiju, ki je še vedno strašno nezainteresirano stal pri izhodu. Njeno mežikanje in popolna ignoranca sta me začeli mičkeno iritirati, a sem molčala kot dobro vzgojeno, precej liberalno in relativno potrpežljivo bitje.

Pograbila sem vrečke, svetlolasa in bledolična ženska pa je dvignila glavo, pogledala Sparkija v oči in mu rekla : “Hvala gospod!”. V Harvestu v Celju sem pustila svojo spodnjo čeljust — če jo kdo najde, naj mi jo prosim vrne. 👿 :seba:

Doma sem očetu povedala, kaj se je zgodilo. Sparki si je pri tem sončil zobe (se režal kot opičnjak), oče pa mi je rekel: “Preobčutljiva si.“

Peripetija #2

Z očetom sva šla v trgovino z najrazličnejšim (gradbenim in inštalacijskim) materialom, recimo ji Murkoor. Nabrala sva za pol vozička robe in ga odvalila do blagajne. Oče se je postavil pred voz in za blagajno k izhodu, sama pa sem nadevala kupljene stvari na trak. Ker je bila večina stvari zame, sem na glas rekla : “Ati, pusti! Bom jaz vse skupaj plačala.”

Starejša, skravžljana blagajničarka z očali je medtem navlačila artikle gor in dol in gor in dol, pri tem izmenično pogledovala mene in očeta, nato še malo blagajno in malo tekoči trak. Poing! boing! je poklofala tista dva gumba na blagajni (zakaj vedno poing! boing! in dva gumba?!) in povedala znesek. V roke sem ji dala bankovec in z odprto denarnico in stegnjeno roko čakala na drobiž.

Skravžljana gospa z očali je v svojo roko nabrala drobiž, dodala račun, se zasukala za devetdeset stopinj, da sem dejansko slišala, kako ji je škrtnilo v križu, dala denar očetu v roke in rekla: “Hvala gospod!”.

Z odprto denarnico in stegnjeno roko sem stala pred njo in pozabila dihati. V Murkooru v Mariboru sem pustila svojo zgornjo čeljust (spodnjo sem že v peripetiji #1). :scotsman: 👿 Če jo kdo najde, naj jo prosim vrne lastnici, da bo lahko vsaj normalno živela, govorila in jedla.

Preden sem se zbudila iz šoka, me je oče že odvlekel iz trgovine, ker je na mojem obrazu prepoznal tipične znake napada stekline. Ko sem se izpenila, izbentila in odvreščala in ko me je pomirila kava s smetano, je oče rekel: “Preobčutljiva si.” 🙄 😡

Ja, 181 cm visok moški s 100+ kilami res pogosto (beri nikoli) doživi tako očitno izraženo nespoštovanje, medtem ko smo vsa 152 cm visoka bitja s 50+ kilami strašno občutljiva, sploh ko se nas tako (ne)spoštljivo ignorira.

Porkamadona, babnice blagajniške!!!!! 😡 👿 :seba:

Naslednja, ki si bo drznila narediti nekaj tako nespoštljivega, kot je od mene vzeti denar, drobiž pa kljub moji stegnjeni roki in odprti denarnici vrniti nekomu drugemu, bo dobila čelaka. Zastonj in na čisto spoštljiv način. S hvala lepa na koncu. :seba: Takole nespoštovanje je na prvi strani pravilnika “Kako razpizditi bitje” :mrgreen: Za zdaj vadim čelaka na štoku.

Pri dogodku s Sparkijem in njegovim sodelavcem je gospodična v turistični agenciji ves čas nagovarjala in razlagala Sparkiju (ki je stal pri izhodu), čeprav je sodelavec prišel po katalog in stal s katalogom v roki…

Povejte mi, sem res preobčutljiva? Obljubim, da ne boste dobili čelaka, če mi rečete/napišete, da sem 😆 Želim vaše odkrito mnenje. 😆

Slovarček:

  • peripetija: ne popolnoma vsakodnevni nepomemben dogodek
  • čelak: udarec z glavo v stilu Zinedine Zidana (ko je dal čelaka Materazziju)
  • pricopotati: stopicati z majhnimi koraki; kaj češ, eni imamo kratke noge
  • pošpegati: skrivoma pogledati, a ne dovolj skrivoma, da jaz ne bi opazila!
  • poškljocati: podobno kot poklofati, le da se lahko poškljocati uporabi tudi za klikanje z miško
  • navlačiti: vleči sem ter tja in še enkrat sem ter tja, tako kot to počne mačka z mladiči
  • poklofati: pritisniti na gumb na tak način, da se sliši ping! boing!
  • štok: podboj vrat