Poleti lastovka

Pride tak dan, ko si želim, da bi bila lastovka. Ali pa noj. Ni važno, glavno da je pernato. Pride pa tudi kak dan, ko si ne želim leteti, a vseeno lastovičim.

V novi stavbi, v kateri službujem, delavci zadnja dva tedna sanirajo razpoke v tleh. Prosim, ne sprašujte, kaj delajo razpoke v betonskih tleh nove stavbe, ker ne vem, sumim pa, da jih povzročajo betonski črvi. 😈 Resno! Če lahko lesni črvi grickajo lesena vrata, lahko po moje betonski črvi grickajo beton. Preprosto kot napol pojedena klobasa v pasulju. 😉

Delavci so pri svojem delu (seveda) organizirani, kot je organizirana najmanj organizirana popolnoma neorganizirana skupina delavcev. Se pravi — niso. Late, rdeče-beli opozorilni trakovi ležijo tam, kjer se jih ne rabi, tam, kjer bi dejansko opozarjali na sveže odpravljeno (namazano, zamazano, z neko maso napocano) razpoko, jih ni.

Na mojo žalost se je razpoka pojavila tudi na začetku stopnišča. Sem v drugem nadstropju in dnevno stopicljam po stopnicah gor in dol(kljub temu da imamo dvigalo), zato me je zaprtje stopnišča z lato in trakom globoko prizadelo. 😀

Po treh dneh neuporabe stopnišča sem bila zastrašujoče depresivna, ker se mi je zdelo, da je masa, s katero so napocali razpoko, že zdavnaj suha. Vsaj drugje je bila. Čudilo me je, da še niso umaknili traku. 😕

Končno sem nekaj čez poldne opazila, da traku ni več oz. da z ograje visijo le še ostanki. Očitno je nekomu drugemu šel trak na živce in ga je enostavno scotal. 😀 Juhej! To je pomenilo, da lahko spet dirjam po stopnicah in tekmujem z dvigali. 😀

Imela sem opravke v pritličju, do katerega sem prišla po drugi strani (aha, tudi to se da), vračala pa sem se po že omenjenem stopnišču. Ker so bile moje misli pri metulačah in Shreku, sem hudo zamišljena (in z glavo v oblakih) stopala z ene stopnice na drugo, dokler nisem prišla do vrat, ki vodijo s stopnišča na hodnik.

Seveda! sem spregledala lato, ki je ležala na moji poti. Seveda! sem brcnila vanjo, da jo je odneslo na hodnik. Seveda! sem pri vsem skupaj zgubila ravnotežje. Seveda! je bilo na hodniku polno študentov, ki so čakali na izpit. Seveda! je brca v lato povzročila neznanski hrup, ki je celotno bajto stresel do temeljev.

Na srečo je prevladal samoohranitveni nagon, ki je preprečil, da bi se zvrnila na vse štiri (kot pijana oslica) in to pred študenti. Namesto tega sem lastovičila: pristala sem na eni nogi kot mičkeno majčkeno rahitična lastovka. Pogledala sem naokoli, koliko študentov se krohota … nihče se ni. Zgleda, da jih je čakal dokaj zaj* izpit in se niso imeli časa ubadat z mano in mojim lastovičenjem. :mrgreen: Hmmmm, a to pomeni, da se svet le ne vrti samo okoli mene?! 😈

Za vsak slučaj sem si nadela nasmešek od ušesa do ušesa (v stilu “hehe, ja, tudi meni je smešno”) in se hitro zaprla v svoj brlog. 😆

Če me je kdo od študentov vseeno videl in se pri tem vsaj nasmehnil, brcanje v lato ni bilo zaman :mrgreen:

Slovar

  • lastovičiti – izvajati zapletene gibe udov, da bi spominjali na lastovko
  • lata – kos lesa, na katerem si lahko zlomiš mezinec
  • grickati – grizljati, kot bi grizljali zadnji košček čokolade
  • napocati – nemarno pacati z neko stvarjo do neprepoznavnosti ali onemoglosti
  • scotati – besno raztrgati, strgati

Nezgodarije s črnim bikom in MesoPapci (2.del)

Včeraj so trije člani zarotniškega gibanja MesoPapci švasali načrt, kako uloviti Gigantski Pikapolonici in se končno po dolgem času najesti sočnega mesEka.

Spesnili so celo bojno pesnitev:

Pikapoka, hopala
v lonec dans bo romala,
pikapoka, uhuhu,
mesek se že čuti tu
(pri tem so se gladili po trebuhih)!

Po stotem ponavljanju besedila pesmi so v zelenju zagledali obris slastnega grižljaja. Z grozečimi grimasami so se zagnali v v boj, na juriš!

MamSulico se je zagnal naprej, da bi si lahko kasneje izbiral najboljši kos mesa. Ko pa je zagledal srepeče oči Mame Gigantske Pikapolonice, se je zložil kot spodsekan.

Irokezar je zagledal padlega tovariša, tema se mu je spustila na oči. Sekiro je dvignil visoko v zrak, zažugal s pestjo in zavpil: “V pisker s tabo, zalega pičkasta! Eh, bizgec! Pikčaaasta!”

Ko se je Mama Gigantska Pikapolonica neusmiljeno zasrepela Irokezarju in TudiJazMamSulici v izbuljene oči, sta se razletela po tleh kot kuhan krompir.

Mama Gigantska Pikapolonica se je zahihitala, priklicala iz skrivališča Bebo Gigantsko Pikapolonico. Postavili sta se nad nazadnje omedleli žrtvi.

Mama Gigantska Pikapolonica je z nežnim materinskim glasom zaščebetala: “Vidiš, malecka, vse je le v srepečem pogledu. Danes jim odpustiva, ker potrebujeva lutke za vadbo, naslednjič pa ti dovolim, da jih malce obgrizeš.”

Na poti nazaj sta naleteli na MamSulico, ki je še kar naprej nepremično igral crknjen fikus. “Eh, brezveze. Pustiva to crkovino,” je komentirala Mama Gigantska Pikapolonica med stopanjem čez ležeči človeški fikus.

Kakor hitro sta Gigantski Pikapolonici odnesli nožice, so vsi trije zarotniški člani MesoPapcev čudežno oživeli.

  • Irokezar: “Eh ja, dobri smo bili. Skoraj smo jo, skoraj …”
  • MamSulico: “Ni vsak dan dan za meso. Gremo žulit repo in kolerabo.”
  • TudJazMamSulico: “Saj smo vedeli, kaj bo. Naslednjič pa, naslednjič!”

Nezgodarije s črnim bikom in MesoPapci (1.del)

Za vse nezgode niso zmeraj krive ženske, res ne. Vsaj tokrat niso bile vključene … neposredno. Vse se je začelo, ko sta se na zmenku dobila Veliki črni bik in Neukrotljiva kamela Karamela.

Neukrotljiva kamela Karamela je popolnoma očarala Velikega črnega bika in mu črno kosmato betico napolnila s karamelnimi mislimi: zakaj bi moral vedno igrati le transportno sredstvo? Zakaj ne bi bil enkrat še sam junak? Karamela je natančno vedela, kaj hoče doseči, saj je nekoč slišala rek, da je za vsakim pomembnim bikom kamela. Ona je hotela biti kamela za Velikim črnim bikom!
V bistvu se je rek glasil, da je za vsakim porednim bitom oseba, vendar je ta malenkost za potek dogodkov povsem zanemarljiva.

Nedaleč od mesta njunega zmenka so čepele tri opice — NičNeVidim, NičNeČujem in NičNeLapam, ki so bile do sedaj neznanka v enačbi Življenja. Pravzaprav so konstanta, le omenjalo se jih ni. Tri opice so za potek dogajanja nepomembne, ker zasliševalcem in raziskovalcem nezgodarij s črnim bikom ni uspelo od njih dobiti niti trohice uporabnih informacij:

  • prva se je delala, da nič ni videla, ko so jo vprašali: “Ste kaj videli?”,
  • druga se je delala, da nič ni slišala, ko so jo vprašali: “Ste kaj slišali?”,
  • tretja pa ni mogla nič povedati, ker si je zadnjič po nesreči s sekundnim lepilom zalimala roke na usta.

Bolj pomembna sta vesoljca, Roki Modri in Roki TudiModri, ki sta med malico vedrila pod omenjenimi opicami.

Malicala sta, debatirala sta o babah, ljubezni in stroških, ki jih porabita, da natankata svoje vozilo (Velikega črnega bika), dokler ju ni zmotil hrup in neznosno vreščanje. Brezdlaki Pozer se je namreč odločil na skrivaj posneti dokaj erotično sceno jahanja na Velikem črnem biku, ker je želel film uporabiti za osvajanje Brezdlake Pozerke, naročene preko spletne trgovine.

Ko je Brezdlaki Pozer zajahal Velikega črnega bika, se je slednjemu strgalo in končno so mu prišle karamelne besede do živega: čas je, da pokaže, kdo je glavni junak! Roki Modri in Roki TudiModri sta lahko le nemočno opazovala …

Pozerjevo premetavanje in brezupne poskuse obvladovanja kolobitanja Velikega črnega bika.

Na koncu je Velikemu črnemu biku končno uspelo vreči s hrbta nerodno prtljago, a se mu je nerodna prtljaga trmasto oprijela repa. Če so že vse stvari zdivjale in ušle nadzoru, mu vsaj rep ni ušel!

Med akcijskim dogajanjem na bikovem hrbtu in zraven njega se je v neposredni bližini kovalo zarotniško gibanje s kodnim imenom MesoPapci. Glavni zarotniki so bili kdo drug kot Irokezar, MamSulico in TudiJazSemNašelSulico iz plemena NigabloInNebo.

Goreče so debatirali o tem, kako je skrajni čas, da postanejo pravi dedci. Dovolj je bilo manipuliranja, dovolj zbadanja zaradi ponesrečenega lova na dinozavra in dovolj predpisovanja zelenjavnih diet s strani ženičk. Najbolj jih je razkurila zelenjavna dieta. Pravi ded (po njihovem menju) potrebuje vsaj kilogram mesa dnevno, ne pa kilogram korenja in en čili (da ogenj zvečer prehitro ne ugasne) … Njihov pogovor je tekel približno takole …

  • Irokezar: “Dovolj mi je čilija. Vsakič me žge po črevesju, ona pa misli, kako me je podžgala, ko se neprestano presedam in migetam s tazadnjo. Ne grem se več! Danes bomo jedli meso!”
  • MamSulico: “A vesta, kaj mi je naredila nazadnje? Na krožnik mi je dala surovo repo, češ, da je to dobro za moj organizem in da sem tako ali tako predebel!”
  • TudiJazSemNašelSulico: “Fanta, to še ni nič. Moja mi je zadnjič pred nosom jedla kurjo bederco, jaz pa sem moral glodati kolerabo. Bljak. Še zdaj mi vse kocine, pa tudi oné, stojijo po konci. Čak, mogoče je pa to razlog, da me baše s kolerabo?!”
  • Irokezar: “Fanta, čas je za spremembe.”
  • MamSulico in TudiJazSemNašelSulico (enoglasno): “Juhej!”

Nekaj dni nazaj so zvohali dva primerka Gigantskih Pikapolonic, ki slovijo po svojem nežnem, okusnem mesku in neustrašni nravi. Seveda so se odločili oba primerka neusmiljeno požreti in babnicam nič povedati.

Več podrobnosti o lovu na Gigantske Pikapolonice jutri, ker … malo pa mora biti napeto, al ne?! 😈