Fak no, policijska država al kaj?!

Pa to ni več res 👿

Peljala sem se s svojim lepim, novim Letečim tepihom, nakar zagledam policaja, ki mi skoči pred avto. Ker sem pridna in zgledna državljanka (vsaj kadar me policaji gledajo), sem še pravi čas ustavila. Lepo sem zavila za kraj, odprla okno, se nasmehnila in se spraševala, kaj pri črni mački na beli podlagi sem ušpičila, da sem si zaslužila takšno pozornost. Policist namreč ni bil sam, bila jih je cela gruča. Okej, sem pomislila, mogoče se je spet zgodil rop in preverjajo mimovozeče s krasnimi novimi premikajočimi se zadevami.

Samomorilsko razpoložen policaj je stopil k oknu.

“Stopite iz vozila,” je hladno rekel.
Debelo sem ga pogledala.
“Stopite iz vozila, takoj prosim.”
Odprla sem vrata in pazljivo izstopila. Policaj me je zagrabil za roko in me povlekel stran, drug policaj pa je prišel z nekim čudnim orodjem in se lotil mojega avtEka.

“Halo, kaj se pa greste? Ste zmešani? Kaj počnete!?”
“Gospodična, ostanite tam, kjer ste!”
Tip je hladnokrvno vzel nek ključ in pričel šariti pri kolesih, zatem je odprl pokrov motorja in … potem sem popizdila.

“Fak no! A mi lahko kdo pove, kaj se dogaja? A bi radi, da stožim gate z vas??? Nov avto mi boste uničili!!!”
“Daj, odpelji jo, baba je histerična!”
“Heeej, heeej, ste znoreli?!?!”

Policaj me je odvlekel k stari bajturini, ki je stala ob cesti in me porinil skozi vrata, kjer je že čakala policistka. Baburina me je usmerila v sobo polno svinjarije. Seveda sem se drla kot jesihar.

“Aaaalooooo! Aaaaloooo! Pa kaj ste vsi prfliknjeni al kaj?!”
Babnica se je obrnila, zaloputnila vrata in jih zaklenila za mano.

Gledala sem okoli, kaj bi lahko pograbila, da bi razbila ta frdamana vrata. Zagledala sem okno. Na žalost je bilo zamreženo, ker je bilo v pritličju. Fak, sem si mislila, avto mi bodo uničili. Skozi okno sem videla, da zdaj šarijo v notranjosti. Bila sem tako besna, da bi lahko nekomu pregriznila vrat.

“Faaaaaaaaaaaaaaaaak!”

*

Potem sem se zbudila.

Resnična zgodba programerke žajfnic

Pripravite se: odprite oči in dobro prisluhnite, zdaj boste priča presunljivemu in dramatično skodranemu utrinku iz življenja … Opala, prehitevam. Ja, tole bo žajfnica oziroma že skoraj žajfasta grozljivka!

Opozorilo: Če ne prenašate dobro žajfnic in/ali žajfastih izpeljank, hitro v jok in na drevo — lahko  pa se soočite s svojimi predsodki in pogumno berete naprej. Odločitev je vaša.

V glavnih vlogah:

  • sparkica – romantična programerka
  • Kod – programska koda moškega spola

Preden resnično začnem z zgodbo, je dobro vedeti naslednje: življenje nas, programerjev, je včasih podobno besnemu besednemu spolnemu občevanju z bodljikavimi zadevami ali lepo po domače — jebanju ježa.

* resnični začetek zgodbe *

sparkica že 15. uro sedi za računalom in udriha po tipkah. En pogojni stavek tule, ena zanka tamle, malo zamikanja, nekaj podpičij (ne, ne gre za HTML, ampak za resne prog. jezike), ljubeče božanje s komentarji in na koncu še zadnji elegantno ukrivljeni zaklepaj (}).

sparkica: “Ha! Takole! Le še F6 pritisnem in moj ljubi stvor bo oživel! Ha-ha! Ha-ha-ha!”
sparkica pritisne na F6. Zgodi se … nič.
sparkica dvigne levo obrv in pogleda v drobovje stvora. Stvoru je eno nogo narobe prišraufala na trup. Malce popravi zanko in zaljubljeno pogleda stvor.
sparkica: “Zdajle pa bo. Ha! Ha-ha!”
Spet pritisne na F6. Stvor – Kod oživi!

Kod:“Kako si drzneš obuditi me v ta svet popolnoma golega?”
sparkica osupne.
sparkica:
“Ha?”
Kod: “A misliš, če si me obudila, da te bom kar ubogal in naredil točno to, kar bi rada? Nak, ljubica.”
sparkica:“Ti bom že pokazala.”
sparkica užge po Esc, poklika vse X-e, ki bi lahko Kod povrnili v agregatno-programsko stanje “ni zagnan”.
Kod:“Neumnica, naivnica! Misliš, da se me boš kar tako znebila? NE boš. Zaljubil sem se v diskovje in v pomnilnik! Ne boš nas ločila, ne, ne boš!”
sparkica besno pritiska Ctrl+Alt+Del (ja, na Windowskih delam, pa brez komentarja!), skuša priklicati Programskega boga — Upravljalca opravil, a brez uspeha.
Kod je prevzel oblast nad računalnikom.

sparkica:“Jao, daj no, ne zajebavaj zdaj. Nimam časa.”
Kod: “Vsakdo ima čas.”
sparkica: “Daj nehaj, raje povej, kaj bi rad!”
Kod: “Povej mi nekaj lepega. Povej mi … povej mi, da me imaš rada.”
sparkica zavije z očmi.
sparkica:
“Rada te imam.”
Kod:“Ne, ne tako. Bolj doživeto. Iskreno.”
sparkica stisne zobe, zavije z očmi, globoko vdihne in…
sparkica:
“Raaadaaa teee imaaaam.”
Kod: “Iiii, kako lepo. Zdaj pa celemu svetu povej, da me ljubiš.”
sparkica je izmaknila kabel iz vtičnice.

Laž avtorja: po tej zgodbi z rahlo spremenjenim koncem je bil doživet in uprizorjen resnični dogodek – se spomnite virusa ILOVEYOU? No, zdaj veste, kako se je vse skupaj začelo.

Pogrešanje za sladokusce – drugi poskus

Eden najlepših in najbolj žalostnih mjuziklov. Člani DNSR, predstavljam vam Moulin Rouge!

Isti filmček boljše kvalitete najdete na tej povezavi (ni ga mogoče vključiti)…

Moja najljubša pesem iz tega mjuzikla — običajno med pomivanjem posode pojem obe vlogi. Lahko kdaj tudi v živo 😀

Ljubezen je hecna stvar: iz nas dela bedake in mučenike, a hkrati v nas pusti nekaj velikega, nedotakljivega, božanskega.