Nima smisla lagati, da je življenje potica. Ni. No, mogoče je… potica z vampi? 😆 Preden se, dragi moji (sploh prijatelji), vprašate, če se mi je skisalo, preberite nadaljevanje. Morda vas česa naučim 😉
Potični del… So vzponi, ko smo carji in carice, vse je bleščeče in kičasto in fensi in šmensi. Vse klapa, vse špila. Sonce sije tudi, ko lije kot iz škafa. Prijatelji so najboljši, najbolj kul, plujemo po masleni reki, vsi se imamo radi, vsi se razumemo. Denarja kot pečka, objemi, lupčki, smeha kot listja.
Čez noč… Hrsk. Prva razpoka v strugi maslene reke. Hrsk, hrsk… Maslena reka ponikne, ostane struga z ostrimi robovi in kamenjem. Sredi struge naš čoln poln krame, težek kot sto hudičev in neroden kot krava z zvezano nogo. O ja, prav ste ugotovili, gre za vampast del. In kaj ljudje običajno naredimo? Tulimo na čolnu in se nikamor ne premaknemo. Vijemo roke in preklinjamo usodo, ki je maslo poslala v maslena večna lovišča. “Kruta frdamana usoda se je spravila ravno name!!”. Jok in šmrc in jok in stok. “Zakaj se to dogaja ravno meni??? Zakaj ravno JAZ?! JAZ?! JAAAAA-buaaaaaaa-ZZZZZZ?!?!?”
STOP.
Naj prevrtim nazaj, na trenutek, ko čoln nasede.
Kaj bi naredil MacGyver?
…
…
…
Pojma nimam 😆 Pojedel vampe? 😛
…
…
…
Še vedno ne vem. Vem pa, kaj delam sama 😀
Najprej pogledam, če so še kje luže masla. Če so, vlečem čoln od luže do luže. Ni fajn, je precej naporno in zahteva človeka in pol. Pozna se na razpoloženju, na izjavah in neučenemu očesu bi se zdelo, da vlečna mula, t.j. jaz, oddaja čudne vibracije. Mogoče jih, mogoče jih ne. Ne zamenjevat tega s klicem na pomoč, ker ni.
Če maslenih luž zmanjka ali so preveč na redko, se je najprej treba znebiti prtljage na čolnu. Odvreči vse. Če je čoln še vedno pretežek in če se celo najdejo sopotniki v čolnu, ki namenoma luknjajo dno… je čas za zamenjavo ne samo čolna, ampak tudi struge.
Vem, kaj si mislite. “So potrebne tako drastične spremembe? Saj se da potrpeti… malo je treba stisniti zobe… saj bo…” Večni problem je strah. Strah pred spremembo. Strah pred novim. Strah pred tem, da pustiš vse stvari za seboj in greš. Strah pred tem, da zapustiš cono udobja, v kateri ni super fajn, a se da životarit. HVALA, AMPAK NE HVALA.
Denar in (takšna ali drugačna) kariera mi nista vse, kaj šele titule. Vem, da sveta ne bom spremenila, ne bom pa dovolila, da svet na tak način spremeni mene.
Ne vem, kaj o tem misli Chuck Norris, vendar sem prepričana, da bi se strinjal z mano v tem: strah je zato, da se ga zadrota.
Dragi prijatelji, čas je, da spečem novo potico. Bo spet z vampi? Čisto možno. Nova struga, nov čoln, nove dogodivščine. Morda ne bo ravno maslena reka, a med in mleko ne bi bila slaba alternativa 😆 Če vaš čoln kdaj nasede, spustite dimni signal, zakurite čoln, če je treba, pridem po vas. Do takrat pa… ne bom huda za malo podpore pri norih avanturističnih načrtih 😉 Naj bo to ladja, učenje malih črnčkov in tibetančkov ali zgolj ždenje med ovcami… 😆
P.S.: Med pisanjem te objave niso bili pojedeni nobeni vampi. Ljubiteljem vampov se opravičujem za izbiro vampovske metafore, ampak … neizpodbitno dejstvo je in ostaja, da vampov (kot hrane) ne maram. Hvala za razumevanje 😆
