Category: kar tako

Danes se mi piše… o norosti

  By ,

Včeraj sem imela globokoumno misel primerno za objavo. Bilo i prošlo. WordPressova stran je štrajkala in tako je ta misel odpotovala proti Alfa Centauri (počivaj v miru Douglas Adams).

Norost… ja, bilo je nekaj z norostjo. Že vem. Dragi mi je poslal zanimiv slajdšov o norosti, ki mi je dal misliti. Verjetno ga je tudi kdo od vas (že) (kdaj) dobil po mejlu.

Slajdšov pravi, da je norost:

  • sovražiti vse vrtnice, ker si se opraskal na enem trnu
  • opustiti svoje sanje, ker se ene od njih niso uresničile
  • odpovedati se vsemu trudu, ker ti enkrat ni uspelo
  • zavreči vse prijatelje, ker te je eden od njih izdal
  • ne verjeti v ljubezen, ker ti je bil nekdo nezvest ali ti ni vračal ljubezni
  • odvreči vse možnosti biti srečen, ker ti ni uspelo pri prvem poskusu

in da je potrebno pomniti:

  • pokazala se bo nova priložnost
  • nek drug prijatelj
  • nova ljubezen
  • prenovljena moč
  • bodi vztrajen(-na), išči srečo v vsakem dnevu

ker:

  • zanesljiva pot do napake je vdaja.
  • za napako pride nov uspeh

Poskušaj vedno znova in znova!


Dividers @ Bopmyspace.com

Ni slabo, če se občasno zamislimo, kaj smo, kaj smo postali in kaj hočemo od sebe, življenja in od drugih.

Farsa iz realnosti

  By , ,

Ne morem si pomagati… ob stavku “moram si kupiti novo knjigo o bontonu, da bom lahko študente učila bontona oz. da jih ne bom česa napačno učila” se v moji notranjosti razleže huronski smeh (kljub današnji žalosti). Tak smeh prihaja ne samo iz srca, ampak že od tazadnje ali celo od gležnjev. Učiti nekoga bonton, če ga še sama ne premore toliko, da bi zjutraj pozdravila/odzdravila ali se za spremembo obnašala kot ne-egocentrično in ne-egocentralistično bitje?! Narobe svet.

Najraje bi zagugala piratsko ladjo, tako kot Jack Sparrow s svojimi pirati, da bi se svet ali pa ladja, na kateri sem, obrnila okoli. Zdaj po nebu letajo pujsi s krili, opice se režijo iz vsakega drevesa, prepir je za vsakim vogalom, hinavščina me gleda izpod medenih (mogoče celo medeninastih) las, posnemovanje s pikapolonicami me zasleduje na vsakem koraku… no ja, bo še kdo pomislil, da sem zakajena. Ne, nisem. Samo v takem norem narobe svetu živim. Kjer je belo črno, sivo modro, blontna pa je vseh možnih barv. Pomembnost se meri z znamkami (Samsonite, Nike, Adidas, kaj bo naslednje?!), prijatelji s tem, kako dobro se jih da manipulirati, ‘kri ni voda’ pa se rabi še posebej dobro takrat, ko je potrebno nastopiti proti ‘tujcu/prišleku’ v družini.

Kaj mi preostane? Najboljše, da mi zrastejo krila, da postanem pujs, odletim drugam in se smejem temu narobe svetu v brk.

Jack mi bo pomagal za steklenico ruma. Ho-ruk! Ho-ruk… Vzhod je zahod, zahod je vzhod.

Še boljše bo, če ostanem takšna, kot sem, to kar sem, da zame ostane belo belo z odtenkom sivine, črno črno z barvami mavrice. Blont je zame blont in bo blont ostalo, tudi če je zamaskirano s krvavo zeleno ali pink oranžno. Pomembnost se zame meri s tem, koliko dobrega deliš z drugimi, prave prijatelje se išče v človeških antikvariatih, še boljše pa na lastnih policah med starinami, ‘kri ni voda’ je potrebno dozirati v majhnih kapljicah in po pameti, pa še to samo, če je res nujno. Sicer se lahko zgodi, da ti na stara leta zmanjka krvi in vode.